Prebuja se... kakor mali cvet, ki dvigne svojo glavo proti nebu. Pogleda navzgor in se jo trudi držati pokonci. Da ga veter ne bi zazibal. Da ga višina ne bi utrudila...

Prebuja se... kot ton klavirja sredi najlepše simfonije. Ko iz staccata preide v legato... ko se iz forte pretopi v piano...

Prebuja... se... kot se za naše oči prebuja sonce, ko vzhaja iz morja... ko njegov topli dotik poboža vse okoli sebe... ne iščoč izbrance...

In nato pogleda naokoli... To sem jaz. Nisem zgolj oblika, ki me omejuje. Sem vse, kar me obdaja. Diham skupaj z naravo, govorim s tonom sinfonije, dotikam se src okoli sebe kot se sonce dotika vsega na zemlji, kar se ne skrije v senco ...

Prisluhni mi...