Prijateljica mi je pred leti podarila snežinko. Stekleno. Zapomnila si je, kako sva šli mimo trgovine, ki prodaja steklene izdelke in sem zavpila: "glej jo! ... kako je lepa..."

Ta snežinka je spremljala moje življenje pri starših. Visela je s stropa in opazovala moj vsakdan. Bila je tako lepa. Nežna v svoji krhkosti in lepoti, a zapletena v svoji zgradbi. Kot da bi jo nekdo pletel dneve in noči, dokler ni postala tako popolna.

Nekega dne je snežinka padla, ker jo je zamajal moj brat. Razletela se je v 30 kosov, z njo pa moje srce. Zbrala sem koščke stekla, kupila dobro lepilo in lepila ... en kos za drugim, dokler spet ni bila popolna. Manjkali so najmanjši delčki, ki jih ni bilo nikjer najti, a snežinka je ostala ...

Naslednjič je padla, ko jo je po nesreči zamajal moj oče, ko sva premikala pohištvo. Kot da bi hotela povedati, da ji ni všeč nov razpored. A potolažila sem jo v svojih rokah in upala, da se ni izgubilo preveč koščkov. Da bom še našla tiste majcene, manjkajoče... in zopet je zlepljena skupaj visela pod stropom.

Tretjič je padla meni. In zopet sem sestavljala skupaj njo in svoje srce... Nato pa sem jo pospravila v škatlico, tako poškodovano, da se preseli skupaj z nama. V najin novi dom.

Ne vem kje počiva moja mala steklena snežinka. A vem, da ji tukaj ni mesto. Čas je da se nekam skrije in čuva spomine in skrivnosti preteklih dni.