|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

"Sin ne sodeluje v šoli" (odgovarja terapevt Izidor Gašperlin)

Uredništvo Ringaraja.net, 13.9.2023
Lansko leto je zelo rad obiskoval šolsko psihologinjo, ki nam je dala vedet, da se moramo veliko ukvarjati z njim, se pogovarjati, pomagati pri nalogah, saj rabi veliko pozornosti.

image
Sin v šoli ne sodeluje. (Foto: Freepik.com)
/11


Vprašanje bralke:

Sin hodi v 4. razred devetletke. Težava je v tem, da pri pouku noče sodelovati. Ne dela zapiskov, ker pravi da učiteljica prehitro narekuje. Medtem ko drugi delajo, on sedi v klopi in riše ali se igračka, ampak glede na ocene, očitno skrbno posluša. Domačo nalogo pa v glavnem dela. Na splošno ima zelo dobre ocene (zlahka prav dober ob polletju ).

Z njim se ukvarjata dve učiteljici in šolska psihologinja. Na zadnjem sestanku smo se dogovorili, da mu bo učiteljica kopirala zapiske in da bo doma prepisoval. S tem bi ga »kaznovali«, ker bi imel »uničene« vikende, počitnice … Ampak se dogovora ne držijo, kljub mojemu opozorilu. Razredničarka je celo njegovim sošolcem prepovedala, da bi mu posojali zvezke!!

Lansko leto je zelo rad obiskoval šolsko psihologinjo, ki nam je dala vedet, da se moramo veliko ukvarjati z njim, se pogovarjati, pomagati pri nalogah, saj rabi veliko pozornosti. Je nežen, dober otrok, nobene »žlehtnobe« ni v njem, ampak mu gre zelo na živce, če se grobo pristopa do njega. Začne se upirati, jezikati in nihče mu ne more dopovedati, da je nekaj treba naredit. Nova psihologinja, ki mu ” pere možgane”, je groba, glasna in mu ne pusti do besede, pa mi je nasprotno naročila, da ga moram pustiti pri miru, da mora sam delati naloge. To se mi ne zdi prav, da strokovnjaki pri svojem delu niso enotni. Mislim, da je letos upokojena psihologinja svetovala iz izkušenj, in je po moje imela prav, medtem ko letošnja dobesedno “bere iz knjig”!

Iz šole me stalno kličejo, ker ga očitno 3 šolske delavke na kupu ne morejo pripravit do tega, da bi delal, kar mora. To se mi ne zdi prav, saj jaz čez šolski prag ne morem “stegnit rok”, saj so oni tam zato, da otroka naučijo določenih stvari.

Ne vem več, kaj narediti, občutek imam, da se jim preprosto ne da ukvarjati z njim, ker pač ni tak kot ostala večina … (po jusu). Kazni zanj ne najdem več, saj ne gleda televizije, računalnika nima, ven ne hodi s prijatelji, saj dejansko nima časa, ker ko napiše nalogo, je že tema, potem se kako urico igra, poje večerjo, se umije in je ob pol devetih že v postelji, kjer prebere knjigo in zaspi. Prosim, svetujte mi!!

 

PREBERITE TUDI: "Mož spravlja otroka v nevarnost"

 

Odgovor svetovalca Izidorja Gašperlina:

Večkrat sem podrobno prebral vprašanje in odkrito povedano, mi ni jasno, kaj je dejanski problem z vašim sinom. Šolo zdeluje s prav dobrim uspehom, s čimer izpolnjuje svojo temeljno nalogo - učenje. Ne pišete o težavah v odnosih s sošolci, ne nadleguje drugih niti drugi njega. Kar pomeni, najmanj zadovoljivo izpolnjuje svojo drugo nalogo – socializacijo. Težko ocenjujem ali v šoli morda pretiravajo v želji, da vašega sina prilagodijo sistemu. Verjamem, da nek resnejši problem je, drugače se v šoli ne bi toliko ukvarjali s sinom, ampak iz vašega vprašanja lahko razberem samo to, da sin v šoli ne uboga in se ne zmeni za pravila, ki veljajo za vse ter da ima težave s koncentracijo. Odkrito povedano se mi to zdi premalo za ves ta rompompom, ki ga delajo v šoli. Če je še kaj drugega, prosim, če se še enkrat oglasite in to napišete.

Če pustiva šole in psihologe ter se raje posvetiva temu, kar lahko storite sami, mi naprej pride na misel, da če ne zaupate psihologinji v šoli, potem imate pravico in tudi dolžnost do sina, da poiščete pomoč pri nekom, ki je ustrezno usposobljen in mu zaupate. Jaz mi npr. zaupal samo nekomu, ki bi s svojo držo in besedami jasno izražal stališče, da otrok v 4. razredu ne more biti odgovoren (kriv?) za to, kakršen koli pač že je. Če psihologinja v šoli te drže nima, se lahko sprašujemo, če je na pravem delovnem mestu. Če je ob tem res »... groba, glasna in sinu ne pusti do besede...«, je to spraševanje še toliko bolj na mestu.

Pišete »... jaz čez šolski prag ne morem "stegnit rok", saj so oni tam zato, da otroka naučijo določenih stvari.« Starši »stegujejo roke« čez vse pragove tega sveta, čez katere stopajo njihovi otroci. »Oni« (učitelji) so »tam« (v šoli) zato, da otroka naučijo snovi, psihologi zato, da poskušajo pomagati otrokom, ki so v taki ali drugačni stiski. Tako majhnim otrokom psiholog lahko najbolj pomaga posredno – preko staršev! Preprosto povedano, od osebja v šoli pričakujete preveč, od njih pričakujete nekaj, kar bi morala narediti starša. Dodal bi samo še to, da se strinjam tako z razredničarko, ki je prepovedala posojati zvezke, kot tudi z obema psihologinjama. Otrok rabi namreč oboje, to kar je svetovala prejšnja in to kar svetuja »ta nova«, zato v tem delu med njima ne vidim očitnejšega nasprotja. Umetnost starševstva je prav v tem, da se najde pravo mero med obojim: se od otroka ne zahteva prekmalu in preveč in se ga ne prepusti preveč samemu sebi in brez opore, na drugi strani pa da se otroka uči odgovornosti in se ga sooča s posledicami njegovega (ne)ravnanja.

V nadaljevanju pravite, da »... mu gre zelo na živce, če se grobo pristopa do njega, začne se upirati, jezikati in nihče mu ne more dopovedati, da je nekaj treba naredit.« Lahko gre za povsem naraven odpor otroka do neustreznega ravnanja z njim. Lahko to kaže na to, da se je s sinom ravnalo pregrobo doma. Morda odrašča brez očeta, ki ga nikjer ne omenjate (?) in na ta način (z uporom) izraža potrebo po njem. Če je vaš sin res izgubil očeta (smrt, ločitev ...), potem ga seveda močno pogreša in je zaradi tega v hudi stiski. Če je doma ne more (ne sme?) izraziti, to počne v šoli. Pri svojih letih tega seveda še ne razume, kaj šele da bi to znal povedati. Zato to odigrava s svojim vedenjem. Če on tega ne razume in ne zna povedati, ker je še otrok, je logično, manj sprejemljivo pa je, če vi kot mama te stiske ne opazite in začutite ter se o tem z njim ne pogovorite in mu tako pomagate. Kot ga opisujete, se zdi, da »mora« biti doma povsem neproblematičen, saj je praktično vzoren otrok, ki se v ničemer ne upa zameriti svoji materi ali pa ji nakopati še kakšne dodatne skrbi. Je njegova mama tako zasedena sama s sabo in svojimi stiskami, da enostavno ni prostora zanj? In če doma ne sme izražati svoje stiske, potem se ta mora nekje pokazati. Ker ne hodi nikamor drugam, je edini možni prostor šola.

Spoštovana »obupana mama«, kot mama imate veliko pravic, a med njimi ni pravice do obupa. Ker ste vi tako »obupana« in polna »stiske«, morda vaš sin ob vas ne sme biti obupan in v stiski. Njemu nimate več kaj vzeti, saj mu je bilo že praktično vse odvzeto, s kaznovanjem boste prej dosegli nasprotno. Zato se raje vprašajte, kaj od tega, kar nima in nujno potrebuje, mu lahko date. Morda rabi samo, da ga začutite v njegovi stiski in se z njim pogovorite. Ga pomirite in mu razložite, česar si sam še ne zna? Upam, da boste v sebi našli mamo, ki ne obupuje in se ne ukvarja sama s sabo, ampak se posveti otroku in ne pričakuje, da bodo drugi to naredili namesto nje. Verjamem, da je taka mama v vas in da jo boste čim prej našli: za vas in vašega sina.

 

PREBERITE TUDI: "Hči se je povsem spremenila"

 

IZIDOR GAŠPERLIN, predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt
Po diplomi na EF sem začel samostojno pot kot inovator v svobodnem poklicu, 15 let sem bil direktor podjetja MIT informacijske rešitve. Leta 2006 sem prenehal z delovanjem v poslovnem svetu in se povsem posvetil terapevtskemu delu.
Od ustanovitve do leta 2010 sem bil član Izvršnega odbora Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Leta 2010 sem dobil licenco in naziv Zakonski in družinski terapevt.
Poleg terapij za posameznike, pare in družine, vodim terapevtske skupine in delavnice ter izvajam predavanja za šole, knjižnice, podjetja in ustanove. Sodeloval sem na več mednarodnih konferencah s področja šolstva, odnosov v družini in coachinga v podjetjih. 
Pred leti sem deloval na forumu Družinska posvetovalnica na portalu Med.over.net, nabralo se je za več kot 500 strani vprašanj in odgovorov. Zdaj že nekaj let odgovarjam na vprašanja bralcev v časopisu Nedelo. Kot predavatelj in svetovalec delujem tudi v poslovnem okolju, kamor poskušam prenašati dolgoletne podjetniške in terapevtske izkušnje.
V vseh teh letih, precej več kot pol stoletja jih je že, sem delal marsikaj. Začel sem kot učitelj na srednji šoli, nadaljeval kot programer, svetovalec, s širjenjem podjetja na koncu kot direktor vodil okrog 30 zaposlenih. Ves ta čas sem seveda bil v intenzivnih odnosih, enkrat podrejenih, drugič enakovrednih ali nadrejenih. Če dodam še več kot 30 let zakona in starševstva, si boljše osnove za svoje terapevtsko delovanje ne bi mogel želeti. Kot direktor, kot mož in tudi kot starš enostavno nisem imel možnosti za umik. Ves čas sem se moral učiti in trdo delati na odnosih. Podjetje lahko vodiš, ne moreš pa nič narediti brez drugih. Zadovoljivega zakona ni, če ves čas ne razvijaš odnosa s partnerjem. Sodelovanje staršev je nujno za vzgojo otrok. Odnos do otrok je vseživljenska šola, otroci pa naši največji učitelji.
V zadnjem času se vedno bolj usmerjam v publicistiko, saj želim osveščati javnost o pomenu čustev za osebno rast in odnose. V ta namen objavljam članke in intervjuje, sodelujem v tv oddajah in na raznih omizjih. Sem tudi avtor štirih knjig: Čutim, torej sem!, Človeška ljubezen (soavtorstvo z Manco Košir), Solo v dvoje in Striptiz v dvoje.

IZIDOR GAŠPERLIN je predavatelj, avtor knjig, publicist, svetovalec in terapevt. 
Poleg terapij za posameznike, pare in družine, vodi terapevtske skupine in delavnice ter izvaja predavanja za šole, knjižnice, podjetja in ustanove. 
Pred leti je deloval na forumu Družinska posvetovalnica na portalu Med.over.net. Je tudi avtor štirih knjig: Čutim, torej sem!, Človeška ljubezen (soavtorstvo z Manco Košir), Solo v dvoje in Striptiz v dvoje.

Več o Izidorju Gašperlinu in njegovem delu, si lahko pogledate >>TUKAJ<<.

Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:

Mame mislimo, da moramo vse same: pa je to...
Bil sem sama. Vse sem počela sama, ker sem LAHKO. A ni bilo tako zabavno, kot sem mislila, da bo. Vsega nisem storila do...
19
Zakaj starši poljubljajo svoje otroke na u...
Odgovornost staršev je, da otroku pokažejo pomembnost poljuba. Poljub je dejanje, s katerim pokažemo, da nekoga ljubimo,...
9
Pravice iz naslova krajšega delovnega časa
Eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico delati krajši delovni čas, ki pa mora...
6
Trmast otrok
Čeprav ste šokirani, na otrokovo trmo nikakor ne odgovarjajte z jezo in kričanjem. Najbolje je, da otroku poskušate mirn...
6



Kdaj se vaš otrok začne spominjati?
Noben otrok nikoli ne pozabi materinega glasu. "Eden najzgodnejših spominov je spomin na materin glas."
Otroška igra
Otrok se od pričetka življenja sam od sebe loteva dejavnosti, ki postaja postopoma čedalje bolj sistematična in ustvarja...




Nos.
пеперутка16

Kako majhnim otrokom čistite nos?