Res je, tudi z ogljikovimi hidrati smo lahko zasvojeni!

/11 /11

Nova knjižna uspešnica Robba Wolfa Navezani na hrano je zares zajetna (ima kar 413 strani), toda ob branju boste izvedeli ne le kopico znanstvenih, praktičnih in revolucionarnih podatkov, temveč se boste tudi pošteno zabavali.

Avtor se v svoji knjigi brez zadržkov in na humoren način dotakne vseh dvomov in tudi norih misli, ki nam švigajo po glavi, ko se začnemo pogovarjati in razmišljati o hrani, zdravju in odnosu do hrane. 

Nismo sami krivi!

V resnici danes vsi vemo, kaj bi morali jesti, kakšna je zdrava hrana, pa še kar "grešimo" in pri tem celo pretiravamo. Smo res tako požrešni, leni in nesamodisciplirani?

"Današnji problem je v tem, da nam je na razpolago neskončno raznolika ponudba živil, ki se z lahkoto šverca mimo nevroregulacije apetita. Ta živila povzročajo v možganih vzburjenje take vrste, da so klasična živila v primerjavi z njimi že na pogled, pa tudi po okusu - "brez veze". In proti temu problemu naj bi zaleglo dopovedovanje, da je treba manj jesti in se več gibati (kar si je povsem v navzkrižju z našo gensko zasnovo), ob hkratnih levitah "grešnikov", češ da so "zgube". Pa si niso prav nič krivi svoje stiske," razkriva in nas vsaj malo potolaži avtor, ki nam za svoje trditve v knjigi ves čas ponuja številne znanstvene potrditve.

Nevroregulacija ješčosti

V čem je torej problem, da smo prav odvisniško navezani na hrano (oziroma določeno vrsto hrane), da včasih nikakor ne moremo brzdati svojega apetita (kot bi bili zasvojenci) in nikakor ne moremo izgubiti odvečnih kilogramov?

Wolf nam zelo razumljivo razloži, kaj se dogaja v črevesju, kako to vpliva na raven glukoze v krvi in kaj se pravzaprav dogaja v telesu, ko "se ga preveč nažremo".

"Če se kdaj napokamo v ugodnih razmerah, bodo naši možgani prejeli močne signale sitosti, tako da bomo pač nehali jesti. Če se raven maščobe v telesu zvišuje, bi možgani morali zaznati jasne signale, da je treba nehati jesti. A prenasladne jedi, neprespanost, spremenjena bakterijska populacija črevesa in sistemsko vnetje lahko - skupaj ali vsako zase - minirajo ta proces, tako da lepo mirno papcamo še naprej," pojasnuje avtor in razloži, kaj se zgodi, ko možgani postanejo neodzivni na leptin, mišičje pa na inzulin.

30-dnevno paleonastavljanje

In kaj torej sploh lahko storimo, da se iztrgamo iz tega začaranega kroga? Robb Wolf priporoča in zelo učinkovito dokazuje, da je odlično izhodišče 30-dnevno paleonastavljanje, ki sloni na znameniti paleodieti.

Ah, še ena dieta več, si morda mislite. Avtor se loti tudi glavnih pomislekov glede paleodiete: da je "neznanstvena", da je itak "eno samo meso in nič drugega", da nutricijsko izčrpava telo, da ni nič drugega kot pač še ena malohidratna dieta in da ni zdržna na globalni ravni. 

7-dnevni ogljikohidratni test

V resnici nimamo kaj izgubiti. Avtor nam predlaga le en mesec paleodietne prehrane, nato pa nam toplo svetuje, da naredimo še 7-dnevni ogljikohidratni test. Morda bomo ugotovili, da glutena sploh ne prenašamo, ali da nam škodijo tudi riž, koruza in stročnice.

Kot pravi Wolf, nam bo telo jasno povedalo, kaj je za nas dobro in kaj ne. Če bomo potem "goljufali", pa bolje kot da obupamo nad sabo in začnemo jesti vse po vrsti, pač prenesemo posledice in v tem spodrsljaju vidimo "ponesrečen obed" v nekajtedenski ali nekajmesečni vrsti "prav posrečenih obedov".

"Zdaj pa, če se vam posreči imeti "en sam posrečen obed" v tedenskem ali mesečnem nizu ponesrečenih, potem se morate pa res vprašati, kaj se sploh greste. Vam sploh gre za to, da bi spremenili svoje ravnanje?," nas iskreno sprašuje avtor.

Vsekakor odlično in zabavno branje za vse, ki se sprašujete, kako razvezati apetit, izgubiti odvečne kilograme in ostati zdrav.

Več o knjigi Navezani na hrano najdete na tej povezavi.