/11 /11

Pojedla sva zajtrk, pospravila hišo, se odpravila v Ljubljano v nakupovalni center po sestavine za pizzo (vozila sem seveda jaz in v tem še danes ne vidim prav nič napačnega!!!), doma pokosila travo, pripravila testo za pizzo, pogostila prijatelje, pospravila za njimi, peljala psa na večerni sprehod in se šla umit ... Ker sem bila po dokaj napornem dnevu zmatrana se odločim, da umivanje zob zamanknem za nekaj minut in svojo visoko nosečo rit raje položim na zofo pred TV. Na sporedu je bila moja najljubša humoristična serija in jaz se smejim na vsa usta. Smeh prekine sumljivo topel občutek med nogami. Z roko potipam in ugotovim, da mi je odtekla voda. Hmmm ... dragemu, ki si je ravno umival zobe v kopalnici sporočim veselo novico, a ker sem ga tolikokrat poprej nahecala mi seveda ne verjame. Priracam v kopalnico z rokami pa se držim za spodnje hlače od katerih kar teče in teče. Tolikšna mera entuziazma in nervoze prebudi mojo prebavo in tako kar nekaj časa preživim na wc-ju. Nato hitro skočim pod tuš. Ker se mi količina vode ni zdela velika, popadkov pa ni bilo od nikoder, se odločiva, da še nekej časa ostaneva doma. Tako preležim še nekaj časa v postelji in kmalu čutim rahle popadke. Ob 1:32 se odpraviva od doma (ure ne bom pozabila, saj sem jo slikala za spomin). V avtu so bili popadki že na 5 minut.

V porodnišnico prideva ob dveh in izveva, da zaradi polne lune, nosečnice rojevajo, kot po tekočem traku. Po pregledu (odprta sem bila 4 cm) me pošljejo na klistiranje (kar je za moje pojme najbolj boleči del celega poroda), nato pa sva z dragim hodila gor in dol po hodniku. Meni se je že kar mešalo od popadkov, saj mi resnično ni več pasalo nabirati kilometrino po hodniku. Nato končno pride sestra in mi odredi še tuširanje. Jaz pa komaj stojim. Po tuširanju me odpeljejo v porodno sobo številka 1. Ura je bila 03:00. Mene zvija, slabi in ob pogledu na posteljo mi postane takoj lažje. Občutek imam, da sem se z dveh metrov vrgla gor. Dragi me boža, mene pa prijemlje panika. Slišim krike iz sosednjih sob in moj pogum je na nuli. Planem v jok, da hočem domov. Da jaz se pa tega ne grem in v tistem trenutku, ko je bilo najhuje slišim glas ... ta nežen glas, kot iz pravljice mi pove, da je babica Maruša. In jaz? Pozdravim jo z polnimi usti bruhanja ... lepo, ni kaj!

In danes vem, da je bil ta trenutek najhujši in najtežji del poroda. Od tam je šlo vse lažje. Babica Maruša mi pokaže tehniko dihanja in ko jo osvojim me tudi slabost mine. Popolnoma se skoncentriram na popadke in jih predihavam enega za drugim. Vmes mi nekaj razlaga o »legalni drogi«, čutim, da mi dajejo kanilo v roko. Ravno prav si mislim. Saj se že sama hotela prositi za nekaj. Ponudi mi tudi masko, to probam in ugotovim, da to ni zame ... ne morem dihati v masko, tako kot hočem in jo zato ponudim kar svojemu dragemu. Babica Maruša me pogleda in ugotovi, da sem odprata 7 cm in da bo najin sonček kmalu tu. Meni se je vse skupaj zdelo tako hitro ... Po nasvetu babice zamenjam bok. To je šele misja nemogoče.

Tako prihajajo popadki eden za drugim, vmes je le malo časa za počitek. Tako skoncentrirana, kot sem bla tisti čas, nisem bla še nikoli. Čisto tiho sem kot miška in tako mi tudi najbolj paše. Slišim, da me babica hoče ponovno pogledati in slišim, da sem čisto odprta, a jaz sem tako v transu. Občutek imam, da sem premagala popadke, saj niso več boleči ampak pritisk je pa tako močan. Čutim, da je finiš pred vrati in končno pridem do malo zraka. Tole pasje dihanje je resnično pasje. Vse je tako hitro, nadreaslitično in čarobno. Odprem oči, noge imam v zraku in babica Maruša mi govori naj pritisnem ... a že al kaj!? No, pa dajmo. Pritisnim prvič, drugič ... pri tretjem pritisku je bila glavica zunaj. Meni ni bilo nič jasno. Ker nisem mogla verjeti me babica Maruša prime za roko in jo položi na nekaj toplega, mokrega in polnega las ... nato pa smo čakali na naslednji popadek. Moj dragi je bil čisto iz sebe, kako se lahko sedaj pogovarjamo, če pa je otrok na pol zunaj. Babica ga pomiri. Ob naslednjem popadku je naš sonček zunaj. Očka prereže popkovini nato mi ga babica Maruša položi v naročje .. fantek je! Ime mu bo Tjaš.

Tako sva na predviden datum poroda dobila fantka Tjaša, velikega 50 cm in težkega 3450 gramov, ki je luč v porodni sobi ugledal natanko ob 5:48 uri. Čudovit dan je bil.