|      

O spanju in uspavanju

Avtor: Anja Svetina Nabergoj | 24.1.2010
image

Namesto, da bi poslušali sebe in otroka, se preveč pogosto zanašamo na mnenje strokovnjakov, sorodnikov in znancev. Le redki vedo, da imajo nekatere najbolj uveljavljene metode uspavanja nepopravljive posledice za otrokov duševni in telesni razvoj.

Otroci v resnici spijo precej plitko in se pogosto zbujajo. Otroški spalni cikel traja v povprečju le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov.

Eden od razlogov, da je najpogostejše vprašanje med mladimi starši prav: »Ali že spite celo noč?«, je gotovo ta, da tako otroci kot starši po napornem dnevu potrebujejo počitek. Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da v zvezi z otroškim spanjem med starši kroži kopica mitov.

 

MITI O SPANJU

Otrok mora zaspati sam. Otrokovi razvijajoči se možgani nujno potrebujejo bližino odraslega, da jim pomaga doseči stanje notranje umirjenosti. S telesno bližino, umirjenim pripovedovanjem, božanjem ali masažo dosežemo, da se v otroških možganih sproščata oksitocin in opioidi, ki pomagajo, da se otrok umiri in počasi zdrsne v spanec.

Otrok mora zaspati ob določeni uri. Otroci niso roboti in prav tako kot odrasli se različno odzivajo na vsakodnevne dogodke. Včasih so zvečer utrujeni in hitro zaspijo, spet drugič se želijo pred spanjem poigrati s starši, od katerih so bili cel dan ločeni. Ali pa je za njimi razburljiv dan in potrebujejo več časa, da se umirijo in pripravijo na spanec. Spoštujmo njihove individualne potrebe, tako kot sami hočemo, da otroci spoštujejo naše.

Otrok mora prespati celo noč. Medicinska definicija »prespati noč« pomeni prespati v kosu pet ur. Večina dojenčkov in malčkov se zbuja precej pogosteje. Še posebej tisti, ki se dojijo. Sicer pa ima vsak otrok svoj ritem spanja, ki gre v razvoju skozi vrsto faz.

Otrok ponoči ne potrebuje hrane oz pijače. Tako kot odrasli so tudi otroci lahko ponoči žejni ali lačni, včasih pa potrebujejo le občutek varnosti in telesne bližine, da lažje zopet zaspijo.

Otrok rabi 12 ur spanja. Potreba po spanju je vsekakor večja pri otrocih kot pri odraslih, vendar pa so otroci med seboj zelo različni. Nekateri potrebujejo več, drugi manj spanja in prav je, da vsakega otroka posebej spoznamo in spoštujemo njegove potrebe.

Otrok mora spati v svoji postelji/v svoji sobi. Večina otrok in staršev bolje spi, če so skupaj. Za dojenčke je spanje z mamo še posebej pomembno, saj mamino telo pomaga regulirati pomembne življenjske funkcije v otrokovem telesu. Znanstvene študije so pokazale, da je v kulturah, kjer starši spijo skupaj z otroci, t.i. smrt v zibki (SIDS) tako redek pojav, da zanj niti nimajo izraza (McKenna in McDade, 2005; Jackson, 1999; Kibel, 2000). V nasprotju s splošnim prepričanjem se otroci, ki spijo s starši, razvijejo v samostojna bitja, ki premorejo občutek varnosti in imajo praviloma bolj razvito samospoštovanje kot otroci, ki spijo sami (Sears, 2003).