/11 /11

Majhni otroci dan za dnem govorijo in govorijo. Nekaj najlepšega jim je, če si starši vzamejo čas in jih poslušajo. Otroci jim zaupajo vse, povejo svoje želje, strahove, sanje. Ati pogovori so z odraščanjem lahko vse bolj redki. Otroci rasejo, pričenja se najstniška doba, puberteta. Starši niso več edini poslušalci, zamenjajo jih prijatelji, sovrstniki. Otrokom je včasih lažje zaupati svoje skrivnosti, želje in strahove nekomu drugemu in ne staršem. Iz preprostega razloga: starši vzgajajo, jih je strah, morda preveč burno odreagirajo, ne razumejo, so jezni. In vse to je normalno. Starši na svet gledajo drugače kot odraščajoči otroci.

Toda, kako doseči, da bi otrok vsaj kanček svojih skrivnosti še naprej delil s starši? Tem seveda ni vseeno, kaj se z njihovimi otroki dogaja, zanima jih, če imajo težave, če potrebujejo pomoč.

Ne zahtevajte od otroka, da vam mora povedati: ker to ne bo rešilo ničesar. Otrok se bo morda še bolj zaprl vase, če boste na vsak način vztrajali, da vam nekaj mora povedati. Z višjim in ukazovalnim tonom ne boste rešili ničesar, otrok bo to vzel kot napad in še težje boste kaj izvedeli.

Ne jemljite tega preveč osebno: ker težava ni v vas. To je popolnoma normalno, da imajo odraščajoči otroci, najstniki svoje skrivnosti. Z vami ni nič narobe, ste le starš odraščajočega otroka in morali se boste sprijazniti, da vam vseh svoji skrivnosti morda ne bo povedal.

Bodite prijazni in umirjeni: če začutite, da vašega otroka nekaj teži, da je zaskrbljen, mu poskušajte pristopiti na miren način. Dajte mu vedeti, da vam lahko zaupa, da četudi je storil nekaj slabega, četudi je v težavah, mu boste stali ob strani in pomagali. Povejte mu, da težav ne boste reševali namesto njega, pomagali pa mu boste priti do ustrezne rešitve. In če vam otrok pove, kaj ga muči, ne kričite nanj, ne kaznujte ga, poskušajte odreagirati mirno, stvar premislite in se pogovorite. Če boste vzrojili, vam otrok naslednjič zagotovo ne bo zaupal, ampak bo težavo poskušal pred vami skriti in jo rešiti drugače in ne v posvetu z vami.

Povejte mu, da se tudi vi včasih motite: otroku povejte, da četudi ste odrasli, včasih ne odreagirate prav. Da tudi vi včasih naredite napako. Če vam je že kdaj povedal za kakšno težavo in ste odreagirali burno, mu to povejte, razložite, da niste naredili prav, ker ste se jezili, da se boste potrudili in sedaj zadevo sprejeli mirno.

Ne vrtajte v otroka: če boste vanj silili in zahtevali, naj vam pove, bo le še slabše, otrok se bo zaprl vase kot školjka. Poskušate lahko tako, da mu poveste, kaj so bili vaši strahovi, napake, ko ste bili v njegovih letih. Povejte mu, kako ste vi takrat določeno težavo rešili in kako se je na koncu vse uredilo. Otrok bo tako videl, da niste popolni, da ste tudi vi naredili kdaj napako, kar je popolnoma normalno.

Sam naj poskuša najti rešitev: če vam otrok zaupa določeno težavo, problem, strahove, ga poslušajte, bodite mirni, dajte mu vedeti, da ste na njegovi strani, da mu boste pomagali pri rešitvi. Toda, ne rešujte težav namesto njega. Raje mu pomagajte, da do rešitve pride sam. Če pa bo potreboval vašo pomoč, bo vedel, da se lahko obrne na vas.

Preberi še:

"Pasti" materinstva