Normalno je, da se bojita izgube življenja v dvoje, kot sta si ga zradila. Toda ne pozabita: To, da partnerja ob skrbi za otroka znata poskrbeti tudi za njun odnos in svoje osebne potrebe, je v resnici najboljše, kar lahko starša storita za otroke. (Freepik.com)

/11 /11

"V teh razmerah si pa res ne upam imeti otroka.", "Sva sploh sposobna biti starša?" ali "Kaj pa, če z otrokom ne bo vse ok?", so le nekateri od običajnih dvomov parov, ki jih je strah zanositi.

Preverili smo, kateri so najpogostejši strahovi pred zanositvijo in kako se jih lotiti.

1) Izgubila bova "naju"

Komajda sta se navadila na to, da sta dva in vsak svoje življenje - včasih tudi z velikimi težavami - prilagodila drug drugemu, sedaj bi pa morala vse to podreti in se prilagoditi nekomu tretjemu?

Seveda je normalno, da se bojita izgube življenja, kot sta si ga v vseh letih vajinega partnerskega odnosa zgradila. Življenje se namreč, ko iz dvojine nastane množina, zares močno spremeni. Toda ...

Namig: Partnerji v najbolj zadovoljnih družinah se zavedajo in vsakodnevno negujejo svojega prvega otroka - njuno partnerstvo. To, da partnerja ob skrbi za otroka znata poskrbeti tudi za njun odnos in svoje osebne potrebe, je v resnici najboljše, kar lahko starša storita za otroke. Zato skrb na stran oziroma jo izkoristita za to, da se pridružita staršem, ki zaradi otrok in družine niso pozabili nase ter na partnerstvo.

PREBERITE TUDI: Kako ostati pozitivna medtem, ko se trudita zanositi?

2) Kaj pa, če odkrijeva, da sva neplodna?

Je okrog vaju veliko parov, ki imajo težave z zanositvijo in zato vajino zanositev raje nekoliko preložita, kot da se soočita z možnostjo, da bosta morda tudi vidva imela težave z neplodnostjo?

V resnici si s tem, ko zanositev odlagata zaradi strahu pred neplodnostjo, ne pa zato, ker si otroka ne bi želela, možnosti za težave z zanositvijo z vsakim letom odlašanja samo še povečujeta. Starejša kot bosta namreč pri načrtovanju otroka, več je možnosti za zaplete.

Namig: Namesto, da se osredotočata na težke zgodbe z zanositvijo, nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem, si raje izberita pare, ki so čez to pomembno življenjsko obdobje šli brez večjih težav. Pojita se s temi pozitivnimi zgodbami, ki naj vama služijo kot navdih in motivacija.  

3) Adijo čudovita postava

Tako veliko žensk kot moških je strah, da se bodo partnerke med nosečnostjo preveč zredile in se potem nikoli rešile odvečnih poporodnih kilogramov. Mu bom še vedno privlačna tudi, ko bom mama? Kaj pa, če me bo njen nosečniški trebuh motil in me tudi po porodu ne bo več vzburjala?

Žensko telo se med nosečnostjo in po porodu vsekakor spremeni, saj mora opraviti kar nekaj zelo težkih nalog. Toda to še ne pomeni, da ženska tudi z nekoliko drugačno poporodno postavo ne more biti lepa in seksi. Sebi in partnerju. 

Namig: Materinstvo ni edina sprememba, ki vpliva na to, da se ženska telesa spreminjajo. Starajo in spreminjajo se v resnici tako moška kot ženska telo. Zato izkoristita izkušnjo nosečnosti in poporodnega obdobja za večje sprejemanja drug drugega in telesnih sprememb, ki jih nihče ne more zaustaviti. 

PREBERITE TUDI: Telo po porodu - Štiri resnice in ena laž

4) Kaj bova storila, če bo kaj narobe z otrokom?

Strah pred tem, da bo kaj narobe z otrokom, je med pari, ki jih je strah zanositve, zelo pogost. Še posebej, če imajo v družini že kakšno izkušnjo z invalidnim otrokom ali otrokom s posebnimi potrebami.

V resnici gre za zelo upravičen in naraven strah, ki ga mora predelati prav vsak par, ki načrtuje in pričakuje otroka. Prav zato po porodu veliko staršev olajšano zavzdihne, ko vidijo, da je z otrokom vse ok, pa četudi ni punčka oziroma deček, kot so si želeli. Samo da ima vseh deset prstkov in je vse na svojem mestu. 

Namig: Če bi se v življenju želeli pripraviti na vse možne zaplete, bi lahko vse življenje porabili samo za priprave na življenje, medtem ko bi življenje steklo mimo nas. Zato se pred zanositvijo (pa tudi v nosečnosti, če poteka brez težav!) ne ukvarjajta s temi strahovi, temveč brez slabe vesti pričakujta zdravega otroka. Če bo slučajno šlo kaj narobe, se bosta s tem ukvarjala takrat.  

5) Med porodom lahko umreta oba

Res je, med porodom lahko umre dojenček, mama ali oba. Umreta lahko tudi v prometni nesreči na poti na izlet. Umreta lahko tudi v domači postelji med seksom. Umreta lahko v službi, na poti domov, na službenem potovanju, v letalu, v bolnišnici med rutinskim posegom. Umremo lahko kjerkoli in kadarkoli. 

Če življenje živimo v strahu pred smrtjo, v resnici sploh ne živimo. To seveda ne pomeni, da se moramo prav vsi lotiti adrenalinskih športov in živeti kot, da nas jutri več ne bo. Gre le za to, da dokler strahu pred smrtjo dovolimo, da nam preprečuje živeti življenje, ki si ga želimo, v resnici znotraj sebe umremo. Zato se raje odločite za življenje, pa četudi to s sabo prinaša vsakodnevna življenjska tveganja.

Namig: Bolj, ko nečesa ne poznamo, bolj nas je strah. Če vaju je torej strah poroda, spoznajta porod iz vseh možnih strani - tako uradne medicine kot starih tradicij, ko so ženske tako zelo zaupale v svoja telesa in naravo, da so povsem brez strahu rojevale v domači spalnici. Ste vedeli, da najnovejše študije kažejo, da je porod tako za mamo kot otroka enako varen tako v porodnišnici kot doma, če ga spremlja usposobljena babica? 

PREBERITE TUDI: 5 neresničnih mitov o porodu na domu

6) Sva sploh sposobna biti starša?

Če sta si postavila to vprašanje, sta že na odlični poti, da postaneta dovolj dobra oziroma zadovoljna starša. To spraševanje namreč govori o tem, da svojo starševsko vlogo jemljeta resno in odgovorno že sedaj - še preden sta sploh zanosila.

Takšno spraševanje je seveda zelo smiselno, če prihajata iz nefunkcionalnih družin, ki so vaju oba globoko ranile, vidva se pa zavedata, kako težko se je rešiti družinskih vzrocev.

Pa vendar to, da vidva nista imela takšne mame in očeta, kot bi si želela in ju potrebovala, še ne pomeni nujno, da se bosta tudi vidva slabo odrezala kot starša. Če se bosta le zavedala svoje čustvene dediščine.

Namig: Vsakič, ko vaju bodo zagrabili ti strahovi, se spomnita, da otrok ne potrebuje idealnih staršev, toda dovolj dobre starše, ki odgovornost za kakovost odnosa z otrokom povsem sprejemajo na svoja ramena. Starše, ki sebi in otrokom dovolijo delati napake, za katere odrasli odgovornosti ne prelagajo na otroška ramena. Česar se lahko naučijo tudi ranjeni odrasli.