/11 /11

Ko se čas porodniškega dopusta bliža koncu, mora vsaka mati nenehno poslušati: »Zdaj bo pa treba kmalu v službo!« Po rojstvu hčerke sem na to odvrnila: »Odločila sem se, da ne grem še nikamor.« Ta moj stavek je praktično pri vseh vzbudil bolj ali manj enake odklonilne odzive. »Toda, če boš predolgo doma, te nihče več ne bo zaposlil,« sem slišala. To zna res biti težava, vendar v trenutnih časih tudi naše večletno predano delo ni nobeno zagotovilo, da bomo službo obdržali. Sicer pa se še danes z veseljem spominjam tega dodatnega leta, ki sem si ga utrgala in sva ga s hčerko preživljali skupaj vse dneve in noči. Nisva doživljali jutranje naglice, preutrujenosti, nemoči, obe sva bili polni življenja. Neprecenljivo je bilo tudi, da sva skupaj delili njene prve korake in prve navihane besede, v stiski pa je vedno imela na voljo moj objem.

Sedaj poznam že kar nekaj mamic, ki so se zavestno odločile, da bo njihova služba nosila naziv: »Mati«. Spomnim se, kako sem pred desetimi leti, ko je moj prvi živorojeni sin dopolnil 18 mesecev, popustila pritiskom, za kar mi je še danes zelo žal, in se zaposlila. Zelo sem trpela, ko sem malega puščala doma in se vračala po 9-ih urah ali kasneje in seveda sem bila slaba delavka, ker sem bila premalo v službi in preveč doma. Vedela sem, da nisem tam, kjer si moje srce želi. In zakaj? Zato, da sem imela mir pred drugimi in sem spadala med »normalne« ženske.

Kasneje je moja poslovna pot še malo vijugala, predvsem zaradi pomanjkanja poguma, sedaj pa sem že več kot tri leta samozaposlena, kar mi omogoča, da delujem v smeri, za katero čutim, da sem poklicana in sem ob tem lahko ob svojih otrocih, kadar me potrebujejo, saj mi noben šef ne more ukazati dela, kadar ima kateri izmed mojih treh otrok pomemben glasbeni ali plesni nastop. Zavedam se, da je samozaposlitev ustrezna rešitev le za nekatere matere, a pomembno je, da na svoj poklicni položaj pogledamo še z drugih zornih kotov in poskušamo najti najboljšo pot zase. V Evropi so mnoge razvite države, kjer je za žensko družbeno sprejemljivo tudi »samo materinstvo«, pa različne oblike dela od doma ter polovični delovni čas, ki je pri nas za delodajalce še vedno signal delavkine nepripadnosti podjetju in ostaja le pravica na papirju. Pred samozaposlitvijo sem namreč koristila tudi to obliko zaposlitve, a kljub temu, da sem delo, ki je bilo predvideno za 8- urni delovnik, opravila v 4-ih urah, sem bila obravnavana kot izdajalka, ker sem tako hitro tekla k svojim otrokom.

Pritiski velekapitalistov so postali nevzdržni. Delodajalci se mladih žensk, potencialnih nosečnic ali mamic z majhnimi otroki, izogibajo, oziroma si s pogodbami za določen delovni čas spretno omogočajo odpuščanje v primeru teh ženskih »nevšečnosti«. In dejstvo je, da se zaposlenim mamicam obetajo še težji časi. Kruto poklicno življenje izčrpa žensko, ker delodajalci zahtevajo vedno več, sklicujoč se na recesijo in težke gospodarske razmere. Otroci pa, ko pridejo iz vrtca ali šole, rabijo celo mamico in, če je ta izmučena, se jim ne more resnično posvetiti, jih iz srca objeti ali predano prisluhniti njihovim težavam. Naši najmlajši tako ne morejo razviti notranjega občutka varnosti in pripadnosti, kar žal na dolgi rok rodi različne oblike problematičnih otrok. Žal pa poslanstvo z imenom »mati« v današnji družbi ne pomeni nič. Je samoumevna stvar, ki jo ženska mora opraviti ob več kot 8-urnem delavniku in gospodinjenju.

Nekatere matere, ki so od svojih najdražjih odsotne po cele dneve, se sklicujejo na kvaliteto skupnih trenutkov. Sama verjamem, da je za tkanje trdnih medsebojnih vezi v družini potreben tudi čas, ne samo nekaj kvalitetnih skupnih uric. Občasno večjo zaposlenost matere bo otrok seveda že prestal, če pa je odrinjen na drugo mesto vse dni v tednu, tudi ko zboli in kliče po materini pozornosti, saj si ta ne more vzeti bolniške zaradi strahu pred izgubo službe, pa je že druga, a žal mnogo prepogosta zgodba.

V naši državi imamo razmeroma dolgo porodniško, a prepričana sem, da bi si otroci tudi po prvem rojstnem dnevu želeli mamo, ki jim bo dnevno na voljo več kot le dve do tri urice pozno popoldne. Poglejmo samo, koliko služb je danes takih, ki trajajo od jutra do poznega popoldneva, koliko otrok je obsojenih na to, da vidijo mamico samo zjutraj, ko jih obleče in pelje v vrtec ter zvečer pred spanjem. Zadnjič sem slišala pogovor dveletne deklice z vzgojiteljico, ki jo je spraševala, komu najbolj zaupa: mamici, očku ali sestri? In deklica, ki izhaja iz premožne družine, ji je odgovorila: »Moji varuški!«

Ali je torej za žensko možno predano materinstvo in uspešna kariera? Verjamem, da je to zelo težko doseči. Velika umetnost je loviti pravo ravnotežje med službo in domom. S trenutno nefleksibilnostjo delodajalcev kar zadeva krajši delovni čas, veliko brezposelnostjo žensk, ki omogoča, da se na zaposlene vršijo nemogoči pritiski, situacija za matere še zdaleč ni enostavna. Verjamem, da se kljub vsemu ne smemo vdati, ne smemo dovoliti, da nas sistem, ki temelji na moči kapitala in kopičenju, oropa dragocenega časa s svojimi najmlajšimi. Ne pozabimo kdaj službi reči ne in postaviti svojega otroka na prvo mesto!

Martina Judež je tudi Ringarajina strokovnjakinja. Odgovarja na vprašanja o materinstvu, povezanosti matere in otroka, o izgubi otroka med nosečnostjo in kmalu po porodu, o dojenju starejšega otroka. Vprašanje ji lahko zastavite TUKAJ.

Preberi še:

Zaposlene mamice so srečnejše