Se še spominjate plezanja po drevesih, rabutanja sosedovih jabolk, obtolčenih kolen ter od trave zelenih hlač? Se še spominjate brezskrbne igre našega otroštva? In kakšno je otroštvo danes?
Tinetovo otroštvo
Navsezgodaj zjutraj je Tine odprl oči, skočil iz postelje in se pretegnil. Dolg dan je bil pred njim in komaj je čakal, da bo utegnil uresničiti vse podvige, ki si jih je začrtal za ta dan.
Na mizi ga je čakal zajtrk, toplo mleko iz katerega je postrgal smetano, črn kruh, namazan z maslom in marmelado. Pošteno je moral prežvečiti, kruh je imel že trdo skorjo, seveda, bil je četrtek, po svež kruh so hodili dvakrat tedensko, jutri bo bolj mehak.
Zaklenil je vhodna vrata, od doma je odhajal zadnji, starša sta že bila v službi, sedel na kolo in se odpeljal proti šoli. Slab kilometer je bila dolga pot, dirkal je, kolikor so mu dale moči in pozdravljal tiste sošolce in prijatelje, ki so v šolo vsako jutro hodili peš. Cesta je bila polna otrok. Deklice so hodile hitro in varno ob kraju ceste, dečki so že zjutraj počenjali vragolije. Metali kamenje v potok, strašili race, nagajali mlajšim otrokom.
Dan je bil lep, obetal je veliko. V učilnico je svetilo sonce, učiteljica je odprla okna, da bi učenci zadihali sveži zrak, a naredila je ravno nasprotno. Vonj narave jih je še bolj premamil, da so na skrivaj pogledovali na veliko uro v učilnici in čakali, kdaj se bo oglasil zvonec.
Pohiteti je moral, z Janijem sta bila zmenjena takoj po pouku. Čakal ga je z ribiško palico v roki, naredil jo je sam. stekla sta do mesta, kjer je bil potok najbolj globok in potopila vabo. Spet nista ničesar ujela, toda že pogled na velike postrvi je bil zadostna nagrada in mamilo.
Tine je odkolesaril domov. Pristaviti je moral krompir, pogreti juho. Naredil je domačo nalogo, nato pozdravil starša, ki sta se vrnila iz službe. Pojedli so kosilo, pred njimi je bilo še dolgo popoldne.
Tine je stekel ven, prijatelji so ga že nestrpno čakali. Stekli so do roba gozda, kjer so dan za dnem delali skrivališče iz vej. Dobro jim je šlo. Čas je mineval prehitro. Želodci so se oglašali, dva sta stekla do prve hiše, jablana je bila polna.
Obrisali so roke ob hlače in zagrizli v sladka jabolka. Ni bilo boljše malice.
Domov se je vračal ob sončnem zahodu, lačen, umazan in zadovoljen. Tistega dne so veliko naredili. Skrivališče je bilo že skoraj končano. Kmalu bodo lahko pričeli delati vabo za ribe. Njihove glave so bile polno načrtov. Narava je ponujala na tisoče izzivov. Škoda bi jih bilo zamuditi …
Aleševo otroštvo
Zjutraj ga je prebudila mama. Na mizi ga je čakal zajtrk, mudilo se je. Spet so predolgo spali. Oblekel se je, na hitro pojedel žitarice brez dodanega sladkorja in z belo čokolado. Te je imel najraje. Še enkrat je preveril, če ima vse učbenike v torbi, da jo je lahko spet zaprl, je moral napeti vse moči. Njegova torba je pokala po šivih, toliko učbenikov in zvezkov je vsak dan prenašal v njej.
Starša sta najprej odpeljala do šole njega, nato sta se odpravila v službo. Pouk je bil dolg, številni predmeti so se vrstili iz ure v uro. Skrbelo ga je, je dovolj pripravljen, se je prejšnji dan dovolj učil? Je naloga narejena brezhibno ali bo spet dobil opomin? Bo uspešno pisal matematični test in ostal v najboljšem nivoju?
Malica, nato še pouk. Končno kosilo. Pokazal je izkaznico in dobil kosilo. Skrbno stehtano, skrbno preračunano, da je obrok vseboval vse, kar je njegovo telo potrebovalo.
Po pouku ga je čakala mama. Odpeljala sta se proti domu, gneča je bila neznosna, mudilo se je. Ves čas sta pogledovala na uro, doma pa prijela vsak za svoja opravila. Aleš je naredil nalogo za angleščino, njegova mamam je med tem v kuhinji na prenosnem računalniku dokončevala še nekaj za službo.
Pripravljen je bil, da ga odpelje na košarko, nato je imel uro klavirja. A tokrat se je moral opravičiti, odšel je 15 minut prej, imel je namreč ponovno testiranje na alergijo. Spet so se mu pojavile nadležne rdeče pikice, ki so močno srbele. Niso mogli ugotoviti, na kaj je alergičen.
Večerilo se je, ko sta prispela domov, pozdravil ju je oče. Aleš se ga je razveselil, tokrat je prišel iz službe nekoliko prej. Spregovorili so par besed, nato je mama odšla na telovadbo, oče je sedel za računalnik. Aleš je dokončal nalogo za matematiko, še enkrat prebral zadnjo snov, ki so jo tistega dne vzeli pri fiziki. Moral bi dokončati še projekt, ki ga je izdeloval pri biologiji, toda potreboval je odmor. Zaželel si je pogovor s prijateljem. Iz torbe je potegnil svoj prenosnik in že čez nekaj trenutkov klepetal s prijatelji. Tokrat je imel srečo, na Facebooku jih je bilo kar nekaj. Aleš je bil priljubljen, na Faceboooku je imel veliko prijateljev.
Odigral je še računalniško igrico, nato pojedel večerjo, ki si jo je pogrel v mikrovalovni pečici, vzel še zdravilo in se pozno odpravil spat. Spet bo kratka noč, pred njim pa dolg in naporen dan …
Otroštvo nekoč in danes
Seveda se časi spreminjajo. Naše otroštvo je bilo drugačno, ne moremo pričakovati, da bo danes prav takšno. Vseeno pa jim lahko pričaramo delček tistega, kar smo nekoč imeli mi. Spodbujajmo otroke, da se bodo igrali v naravi, včasih spreglejmo od trave umazane hlače in jim dovolimo, da splezajo na drevo. Naučimo jih iger, ki so bile del našega otroštva. Pojdimo na izlet, v naravo, spodbujajmo pravo prijateljstvo in za kak dan prepovejmo računalniško igrico.
Imeli smo čudovito otroštvo, kajne? Naj ga imajo tudi naši otroci.
Preberi še:
Ko dežuje ...
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: