Moj otrok mi tako zelo zaupa! Včasih mi gre kar na jok, ko se zavem, kaj vse vidi v meni. (Foto: Freepik.com)

/11 /11

Tako kot je mama ena sama, velja tudi za očeta. Očeta, ki ima s svojim otrokom drugačen odnos kot mama. Pač očetovski.

Čeprav je za otroka kakovosten odnos z očetom ravno tako pomemben kot kakovosten odnos z mamo, so očetje še vedno velikokrat spregledani in nekako potisnjeni v ozadje.

In to najpogosteje prav od mam, ki so prepričane, da bolje vedo, kaj je dobro za otroka (Tukaj preverite, kaj je to materinski šovinizem!). Pa vendar s tem, ko očetu onemogočajo razvoj odnosa z otrokom, škodijo tako otroku kot očetu. In svojemu materinstvu.

Zato smo poskušali uganiti, kaj bi očetje, ki si želijo polno živeti svoje očetovstvo, sporočili mamam svojih otrok.

V nosečnosti ...

Tako lepo je opazovati, kako je tvoje telo vse bolj zaobljeno in okroglo. Še posebej, ker vem, da tam noter raste najin, moj otrok. Moja kri. V resnici ti zavidam ta čudovit organ - maternico, ki ti omogoča, da se spremeniš v nosilko življenja. In te zato še bolj ljubim. In strašno občudujem. Pa čeprav se mi včasih ne da sredi noči po sladoled in mi ni ravno do lakiranja tvojih nohtov na nogah. Pa vse to storim zate. In za najinega kmalu dojenčka.

Ga bom sploh znal držati v rokah - tako drobcenega in občutljivega? Upam, da mi boš pomagala in mi zaupala. Ker ti že zdaj obljubim, da se bom strašno trudil ter premagal vse pošasti in zmaje, da vaju oba zaščitim. Ja, tudi ubijal bi za vaju, če bi moral. Ker sem vajin varuh. Za vedno.

PREBERITE TUDI: Očetova priprava na prihod dojenčka

Ko se otrok rodi in ga oče prvič drži v naročju ...

Ali sem zares oče? Je to res moj otrok? Kako je popoln! In nedolžen. Kar strah me je, saj ne vem, če sem dovolj pameten in sposoben, da ga bom lahko pravilno in dovolj dobro vzgajal. Nisem povsem prepričan v svoje očetovstvo, to ti moram priznati. Da boš vedela, zakaj morda kdaj otrpnem ali je videti, da mi ni mar. To niti približno ne drži! Pa še kako mi je mar, samo ne vem, če bom zmogel.

Praviš, da ne rabim doktorata iz očetovstva in da je dovolj samo, da ga imam rad in sem ob njem. V to ni nobenega dvoma - tega mladička, ki tudi v mojem naročju tako blaženo spi, imam neskončno rad. Ne vem, od kje je prišla ta ljubezen, kar presenetila me je, toda to je MOJ OTROK!

Že zdaj sem tako zelo ponosen nanj in v resnici komaj čakam, da se bova skupaj igrala in raziskovala svet. Vse najlepše kotičke sveta in življenja mu bom pokazal. To obljubljam tebi, njemu in sebi!

PREBERITE TUDI: Nega dojenčka - Kako spodbuditi očeta?

Po nekaj mesecih, ko sta z otrokom vse bolj povezana ...

Če bi prej vedel, kako izjemen občutek je biti oče, ne bi tako dolgo odlašal. To seveda ne pomeni, da je vedno vse lahko in da vse obvladam, kje pa, niti približno. Toda učenje ob njem je povsem drugačno kot na primer s tabo, v službi in na splošno z odraslimi. To bitje, ki je nastalo tudi iz mojega semena, me povsem sprejema in občuduje. Tudi, ko delam napake in ga prizadenem. Kar me v resnici najbolj boli in tudi najbolj motivira, da postanem še boljši oče, moški in človek.

Hočem mu namreč z zgledom pokazati, kakšen je pošten in fer, pogumen in neustrašen, vztrajen in odločen, radoveden in igriv, sočuten in nežen, empatičen in ljubeč moški. Hkrati pa se vsak dan vseh teh lastnosti učim od njega. Pa četudi je star le nekaj mesecev. Tudi jaz ga namreč znam začutiti, četudi nisem bil noseč in ga nisem dojil. Točno vem, kdaj moram biti bolj glasen in kdaj tih, kdaj ga moram trdno zagrabiti in kdaj nežno pobožati po laskih, kdaj se hoče igrati in kdaj le počivati v mojem naročju.

Tako zelo mi zaupa! Včasih mi gre kar na jok, ko se zavem, kaj vse vidi v meni. Zato se bom vsak dan do smrti trudil, da ga ne bom razočaral. No, vsaj ne prevečkrat. Zavedam se namreč, da ne morem biti popoln oče, četudi si to želim. V resnici mi vsak dan sporoča, da sem točno takšen, kot sem, najboljši.

Zares je otrok najlepše darilo življenja. Zato hvala ti ljubezen moja, da si rodila to čudovito bitje in sem lahko njegov oče!

PREBERITE TUDI: Kako lahko otroku pokažem ljubezen?

Ko otrok odrašča in ga postavlja pred vse več očetovskih izzivov ...

Tako zelo ga imam rad, pa vendar ob njem lahko povsem izgubim glavo. Včasih se počutim kot v videoigrici, v kateri ima moj nasprotnik - on dostop do vseh mojih šibkosti. Točno namreč ve, v katero rano mora dregniti, da se razjezim. Pa nočem znoreti. Ne na njega. Hvala ti, draga moja, da me miriš, ko se preveč razburim, toda večinoma mi žal to ne pomaga. Ko me namreč to majhno bitje gleda direktno v dušo, se počutim povsem razkritega, nemočnega in kar nekako osramočenega, ker vidi vse moje napake.

Toliko novih ran se je odprlo odkar je on postal del najinega življenja, da včasih sploh več ne vem, kdo sem in kam grem. In potem me je še bolj strah. In sram. Ja, kakšen oče pa si? In moški? Ti bi ju naj varoval in skrbel zanju?! Včasih se mi zdi, da me sploh ne potrebujeta. Da vama brez mene gre bolje. Vem, takrat me močno pogrešaš in si pogosto jezna name. Toda prosim razumi, da takrat nujno potrebujem samoto in svojo jamo, da se ponovno sestavim ter spet začnem zaupati v svoje moške in očetovske moči. 

Hvala ti, draga moja, da ne obupaš nad mano tudi takrat, ko se vedem nemogoče in - ja, moram priznati - kdaj tudi nezrelo oziroma otročje.

PREBERITE TUDI: RINGARAJIN KLEPET - Moški in očetje potrebujemo svojo "jamo"

V času otrokove pubertete ...

Morda ne povem dovolj pogosto na glas, toda strašno sem ponosen na tega mladeniča/mladenko, ki raste ob nama. Ljubezen moja, ki te danes ljubim še bolj kot kdajkoli prej, zares sva odlično opravila svojo nalogo, to si morava priznati. Četudi nama to odraščajoče bitje pogosto dela sive lase in se celo jaz, ki sicer nisem nagnjen k sekiranju in strahovom, pogosto zalotim, kako premlevam morebitne nevarne situacije, v katerih bi se lahko znašel najin otrok.

Spominjam se namreč svoje mladosti in vseh najstniških norosti. Morda jih veliko ne bi storil, če bi imel ob sebi očeta, ki mi je sposoben zares prisluhniti in se vsaj trudi me razumeti. Zato se sedaj, ko sem sam oče, vsakodnevno spominjam, da sta zaupanje in globok stik veliko bolj pomembna kot vsa tista hišna pravila. Ki seveda morajo biti in od njih ne bom odstopil, toda s tem zavedanjem mi je lažje vsake toliko nekoliko zamižati. In predvsem pomagati, ko pridejo naravne posledice mladostniških norih dejanj. Ne pa samo oštevati in soliti pamet. Ker tudi to seveda zelo dobro obvladam. Pa vendar je tudi to včasih potrebno. Da se jaz bolje počutim.

Na koncu dneva me pomirja predvsem to, da vem, kakšen je zares najin otrok - kaj si želi, kam ga vleče, česa ne mara, kaj mu gre na živce ... kdo je oziroma kakšen želi postati. In obljubljam, da mu bom pomagal na tej njegovi sveti poti. Kamorkoli že ga bo odnesla.

PREBERITE TUDI: Ko imata oče in hči težave ...

Ko otrok postane starš in oče dedek ...

Še včeraj sem ga prvič držal v naročju, sedaj pa on pestuje svojega otroka. Kakšen čudež življenja! Čeprav se mi je zdel še popolnoma nepripravljen in nezrel za očeta, me preseneča njegova očetovska drža. Kot bi se čez noč spremenil, po hitrem postopku odrasel. Ali ga le jaz šele zdaj zares vidim kot polnovrednega Moškega in Očeta?!

Dober oče bo, v to sem prepričan. Pa tudi dober mož in človek. Že zdaj je svet lepši zaradi njega, sedaj pa bo to zgodbo mojih prednikov prenesel na novega družinskega člana. In tako se bo nadaljevalo tudi moje življenje. In to tudi, ko me več ne bo na tem svetu.

Draga moja, v sebi sem globoko pomirjen in srečen. Se spomniš tistega dne, ko si me pričakala na hodniku z rokami za hrbtom in žarečim obrazom, jaz pa nikakor nisem mogel uganiti, zakaj si tako zelo srečna? Morala si mi pokazati tisto čudežno modro črtico, da sem dojel, da bova postala starša. In sedaj sva stara starša. Babica in dedek. Dedek, ki še vedno zelo močno ljubi svojo seksi babico in ima za danes zvečer zanjo posebne načrte ...