Mojca in Klemen svojo ljubezen negujeta tako, da si en dan na teden, ko so otroci v vrtcu in šoli, tistih sedem ur vzameta samo zase. (Foto: Osebni arhiv)

/11 /11

Koronasituacija je žal povzročila tudi številne ločitve in razpadle družine, zato smo se v prazničnem decembru z veseljem pogovarjali z gledališko in filmsko igralko, ženo Klemna Slakonja - Mojco Fatur, ki je pred štirimi leti postala tretjič mama.    

Biti mama trem otrokom - je zelo naporno? Kaj je najtežje in kaj najlepše?

Najtežje je vsekakor postavljanje mej in nato vztrajanje pri njih. Sploh pri najstniški hčeri je to kar izziv. Zavedam se, da so to izredno naporna leta, ko nisi več otrok, odrasel pa tudi še ne, ko pospešeno iščeš svojo identiteto in svoje mesto pod soncem. In k temu procesu vsekakor spada tudi obračanje hrbta vsemu, s čimer si se do takrat identificiral.

Zato se mi zdi pomembno, da najstnikom dopustimo, da so jezni, razočarani in žalostni, da zavijajo z očmi, ko jim gremo ob še tako malenkostnih stvareh na živce. Pa vendar tudi tu obstajajo meje - pravico imaš čutiti, kar čutiš, nimaš pa pravice biti žaljiv in aroganten.

Pri najlepših plateh materinstva pa težko izpostavim zgolj eno stvar. To je taka silovita ljubezen, zaradi katere imam na trenutke občutek, da mi bo kar raznesla srce!

Kdo pa je v vaši družini bolj strog starš - mama Mojca ali oče Klemen?

Oba. Le da je mogoče eden bolj nepopustljiv pri enih, drug pa pri drugih stvareh. Kljub vsemu pa skušava pri vzgoji biti kar se da poenotena ter ne popuščati pri že vnaprej dogovorjenih rečeh in dogovorih. 

Lahko staršem zaupaš kakšen vzgojni trik, kako rešiti pogosto situacijo v družinah z več otroki, ko si vsak želi nekaj drugega in noben noče popustiti?

Uf, tukaj pa je potrebne kar precej domišljije in pogajalskih spretnosti! No, vsaj pri naših otrocih je tako. S Klemnom se zelo trudiva, da je vedno poskrbljeno za vse tri. Sploh na družinskih potovanjih morava stvari že vnaprej dobro premisliti, da je zares za vsakega nekaj - od iger in zabave do muzejev in galerij, ki zanimajo predvsem najstarejšo hči.

PREBERITE TUDI: Kako postati samozavesten in zadovoljen starš?

Katera so tista tri pomembna spoznanja, ki so ti jih podarili otroci?

Najpomembnejše je zagotovo to, da lahko v čisto vsaki stvari najdeš razlog za veselje.

Drugo je iskreno čudenje nad drobnimi stvarmi in pojavi, ki so odraslim večinoma tako samoumevni, da jih sploh več ne opazimo.

Tretje spoznanje pa, da v resnici nič ni nemogoče. Ko se namreč otroci nad čim iskreno navdušijo, niti za trenutek ne podvomijo, da je to za njih nemogoč dosežek.

Mogoče je torej tudi ob treh otrocih in pogosto napornem igralskem poklicu imeti ljubeč partnerski odnos. Kako pa vidva s Klemnom vendarle najdeta čas in energijo za drug drugega ter vajino partnerstvo, da ostaneta povezana?

Že pred situacijo s korono sva imela dogovor, da si en dan v tednu vzameva samo zase. Na ta dan se ne meniva za sestanke ali kakršne koli druge obveznosti. Tistih sedem ur, ko otrok ni doma (ko so v šoli in v vrtcu), je namenjenih izključno nama. In preživiva jih čisto po navdihu, tako kot nama tisti dan najbolj odgovarja.

Dobro poskrbeti zase je pomembno tudi, ko gre za zdravje. Kako je trenutno s tvojim zdravstvenim stanjem po preboleli neozdravljivi bolezni (melodisplastični sindrom)  in kakšna je tvoja preventiva oziroma morda posebna dieta? 

Moje trenutno počutje je odlično. In prav tako krvna slika. Tudi, ko otroci domov prinašajo različna sezonska obolenja, se me redkokdaj kaj prime, pa čeprav takrat ves čas visijo na meni.

Prva stvar, ki sem jo naredila po soočenju z diagnozo, je bil natančen vpogled v stanje telesa. Najprej sem izločila vsa živila, za katera se je izkazalo, da name ne delujejo blagodejno. Nato je sledilo razkisanje telesa in razbremenitev parazitov, gliv in težkih kovin. Še vedno se trudim jesti čim bolj svežo, polnovredno in raznoliko hrano ter pazim, da se redno gibljem, dovolj spim in sem čim več na svežem zraku. Predvsem pa, da sem obkrožena z ljudmi in stvarmi, ki me navdihujejo in radostijo. To je moja dieta.

Preboleti neozdravljivo težko bolezen se sliši kot čudež. Nam lahko zaupaš svoj recept? 

Biti tukaj in zdaj je prvi korak do čarovnije. Vse preveč smo namreč v glavi, kjer nenehno premlevamo o preteklih dogodkih ali se ukvarjamo s tistim, kar se še sploh ni zgodilo. Toda, stik s samim sabo ni mogoč iz glave, kjer domuje ego.

Če pa se uspemo spustiti v srčni center, za katerega so tudi nevroznanstveniki dokazali, da je njegovo elektromagnetno polje neprimerno večje od polja, ki ga oddajajo možgani, se lahko v trenutku dosti bolj poglobljeno povežemo z vsem, kar nas obdaja.

Ko smo v srcu, celo barve in zvoki postanejo intenzivnejši. Sodbe kar same odpadejo in nekako si, brez napora, sposoben uvideti globljo resnico sveta, ki te obkroža. Predvsem pa si sposoben videti lepoto v ljudeh.

Koronasituacija je številnim ljudem pomagala, da so se podali na to najdaljšo človekovo pot od glave do srca in se odprli za višje sile - boga, svetlobo oziroma ljubezen. Kako ti doživljaš te višje sile in ali nam lahko zaupaš kakšno svoje srečanje s to večno energijo?  

Vsakič, ko začutiš samo delček te izvorne sile, ki napaja in poganja vse, kar obstaja, se za kanček spremeniš tudi sam. Nemogoče je ob tej silni ljubezni in svetlobi ostati nespremenjen.

No, verjetno se lahko zgodi, da sčasoma zdrsneš nazaj v stanje bivanja, ki ti je najbližje. Toda sama sem že ob prvem stiku doživela tako hvaležnost, da sem si prisegla, da bom zavestno raziskovala, kako doseči, da tovrstni stiki ne bodo zgolj spontani, ampak bom lahko do njih dostopala po mili volji. Sčasoma sem se zmogla povezovati vedno pogosteje ter vsakič tudi globlje in intenzivneje.

Če med mnogimi srečanji izpostavim le enega z Dispenzine delavnice, ko sem med štiriurno skupinsko meditacijo začutila in videla, da okrog mene ves čas stoji veliko število različnih svetlobnih bitij. Ena so bila višja, druga manjša, prav vsa pa so oddajala neizmerno ljubezen in razumevanje. Ker sem jih tako intenzivno videla in doživela šele nekajkrat v življenju, se je med meditacijo v meni ves čas porajal dvom, ali si morda vsega vendarle ne domišljam.

Toda, ko sem po končani meditaciji odprla oči, je tik ob moji dlani ležalo snežno belo pero. Kot bi dejansko padlo iz angelske peruti. Pred meditacijo si je vsak skrbno pripravil svoj prostor in peresa zagotovo ni bilo tam. Pa tudi dvorana je bila zaprta in po njej niso letali ptiči. Očitno sem si tako močno želela potrditve, da sem jo dobila.

PREBERITE TUDI: BLOG - Spomini iz prejšnjih življenj

Kaj pa otroci - so tudi oni odprti za nevidne svetove kot njihova mama?

So. Vsi trije že od malih nog intenzivno zaznavajo energije in vidijo stvari, ki so fizičnim očem skrite. Po babičini smrti se je na primer srednji sin redno pogovarjal z njo tako, da je rokici položil na srce, zaprl oči in pogovor je kar stekel. Prav pretreslo me je, ko je izgovarjal točno takšne stavke, kot bi jih sestavila ona.

Morda so otroci to senzibilnost za nevidne svetove delno podedovali, čeprav sama verjamem, da imajo prav vsi otroci enake ali vsaj podobne sposobnosti. Otroci namreč teh "čudnih" stvari ne poudarjajo prav posebej, saj mislijo, da vsi svet vidijo kot oni. Toda najini otroci o vsem tem govorijo, saj se doma nasploh veliko pogovarjamo o teh temah.

V rosnih letih so energetski kanali še zelo pretočni in odprti, z leti pa se zaradi prehrane in načina življenja zapacajo, zablokirajo in na koncu praktično zaprejo. In tako postopoma nehamo višječutno zaznavati. Lahko pa vse to, s kančkom discipline in vztrajnosti, ponovno obudimo.

Kako pa se Mojca sooča s trenutno koronasituacijo in kaj meniš, da je prišla naučit človeštvo?

Jaz osebno jo jemljem kot priložnost za razmislek o sebi, lastnih prepričanjih in mehanizmih delovanja. Ko se vse okrog tebe ustavi, se namreč možnost globljih uvidov močno poveča.

Zvečer smo si z družino šli pogledat lučke v zasneženo mesto in na nek način je bilo prav žalostno brez vseh stojnic in predprazničnega vrveža. Po drugi strani pa pomislim, kako so se ta druženja v zadnjih nekaj letih spremenila v nekontrolirano pijančevanje, čemur tudi težko rečemo druženje. Morda bomo pa sedaj zaradi korone končno našli pravo ravnovesje – najprej znotraj sebe, nato pa še v življenju nasploh.

Morda za konec še kakšen decembrski nasvet za bralce Ringaraja.net? 

Življenja nikoli ne jemljite kot nekaj samoumevnega. Sama že ob jutranjem prebujanju začutim neizmerno hvaležnost, da mi je podarjen še en dan. Dokler smo živi, nam je dano učiti se, ljubiti, spreminjati stvari na bolje, raziskovati…

Ko se začnemo zavedati te silne moči znotraj nas in se počasi naučimo jo usmerjati, življenje postane lahkotno in radostno. Ko smo lahkotni in radostni, pa se nehote spremeni vse okrog nas.