Ločitev staršev
Za otroka je ločitev (poleg smrti) staršev eden najbolj tragičnih dogodkov v njegovem življenju, saj se vsakdanje življenje po ločitvi zelo spremeni. Ločitev ni enkratni problem. Traja in traja. Začne se s prepiri ter negativnim vzdušjem doma, nadaljuje z ločitvijo, morebitnimi spori med starši tudi po razhodu, večkrat pa tudi prepiri zaradi skrbništva. Da o selitvah, ki sledijo vsaki razvezi, ter o kasnejših prilagajanjih na nove partnerje ter polbrate in polsestre niti ne govorimo …Vsekakor je ločitev proces, pri katerem je žalovanje prepleteno z jezo in strahovi.
Otrok žaluje za staršem, ki gre iz družine. Po tej izkušnji se ustraši, da ga lahko še drugi starš zapusti. V svoji glavi prevzame krivdo za ločitev in se skuša "poboljšati", samo da bi bili starši ponovno skupaj. Pogosto ima tudi občutke krivde. Še posebej mlajši otroci mislijo, da je eden od staršev odšel zaradi njih. Temu pogosto sledi tudi jeza na starša, ki je "kriv za ločitev".  Imajo strahove, da ga starš, ki gre k drugemu partnerju, ne mara več.
Starši bi morali praviloma povedati otroku resnico o ločitvi na njemu primeren način, brez odvečnih podrobnosti, ki so mu kvečjemu v škodo in mu ne pomagajo pri boljšem razumevanju situacije. Povedati mu morate toliko, kolikor je v danem trenutku sposoben "slišati" - sprejeti.  Izredno pomembno je, da imate starši dovolj razumevanja in potrpljenja, da se z otrokom pogovarjate o tem toliko časa, kolikor za to pač potrebuje. V takih okoliščinah se je najbolje obrniti na strokovne osebe, ki bodo vsem članom primerno pomagali skozi proces ločitve.«
Kako naj otroci imenujejo in kličejo starejše?
Ko ste bili vi otroci, je bila stvar bolj ali manj jasna. Med odraslimi, ki ste jih poimenovali, so poleg očeta in mame ter sorodnikov obstajali gospodje in gospe. Dandanes so pravila naslavljanja precej bolj sproščena. Mnogo otrok odrasle osebe kliče kar po imenu. Je to nespoštljivo? Sploh ne. Spoštljivost se kaže z vedenjem in otrok jo ponavadi vrača, če se odrasla oseba do njega obnaša spoštljivo. Naslavljanje odraslih pa otroku sodi le kot pomoč pri miselnem urejanju odraslih v kategorije ali skupine.

Uradni nazivi so ponavadi nujni v ustanovah, kjer imajo odrasli veliko avtoriteto in pomembno funkcijo, na primer učitelji v šolah in zdravniki v bolnicah. Skorajda smešno pa bi bilo, če bi otrok z enakimi nazivi ogovarjal tudi svojega športnega trenerja.
Če ste v zadregi in ne veste, kako naj se otrok pogovarja s starši prijateljev, najprej premislite, kaj bi se vam zdelo primerno. Potem se o tem pogovorite z dotičnimi starši in skupaj oblikujte pravila. Mnogi ljudje pa so kljub vsemu na to občutljivi. Preden otroku predstavite novega odraslega, mu zato najprej dajte priložnost, da se predstavi sam, tako kot želi, da bi ga otrok kasneje klical.

Razvojni mejniki
Odnos do vrstnikov
Prehrana
Zdravje in nega
Otrok in šport
Dobro je vedeti