|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

RINGARAJIN KLEPET: Zavestno starševstvo se ne zgodi čez noč

Helena Primic, 10.11.2020
Ko otrok ne sprejme naše usmeritve in navodil, je to vedno znak, da odnos med nami in otrokom ni dovolj močan, da bi podpiral učenje. To se občasno zgodi vsem staršem.

image
Ko vas otrok razjezi, se ustavite in vstopite v prostor notranje tišine, ki vam daje priložnost opazovanja lastnih čustev in misli, ne da bi se nanje takoj ter avtomatsko odzvali. (Foto: Freepik)
/11


Tokrat smo se o vzgojnih izzivih in posebnem slogu starševstva - zavestnem starševstvu pogovarjali z dr. Tamaro Teršič, certificirano coachinjo zavestnega starševstva ter ustanoviteljico portala Odsev.si, ki staršem pomaga ustvariti globok in pristen odnos z otroki tudi v Facebook skupini Otroci z močno voljo.

Sicer mama dveh deklic z močno voljo je svoja znanja pridobivala na področju družinskih odnosov in zavestnega starševstva, nevroznanosti, interpersonalne nevrobiologije, čustvene inteligence, čuječnosti in čuječnosti za otroke ter osebne rasti.   


Tamara Teršič

 

Kakšno je pravzaprav zavestno starševstvo?

Zavestno starševstvo je izraz, ki ga različni strokovnjaki uporabljajo za opisovanje sloga starševstva, ki se običajno osredotoča bolj na starša kot na otroka. V zavestnem starševstvu se starši namesto, da se ves čas ukvarjamo samo z otrokom in otrokovimi »pravilnimi« odzivi, raje osredotočimo na lasten način izražanja, lastna pričakovanja in lastno samoregulacijo.

Naše interakcije z drugimi so namreč tiste, preko katerih se učimo odzivati na življenje in situacije, kar velja tudi za odnos med starši in otroci. In če vemo, da je bila večina vzorcev, po katerih delujemo in ki so osnova vseh naših odnosov (vključno s tistim, ki ga imamo v odnosu do sebe), postavljenih v zgodnjem otroštvu, potem vemo, da so tudi starševski odzivi na otroka neposredno povezani z izkušnjami iz otroštva starša.

Ko postanemo starši, vse te vzorce iz otroštva začnemo prenašati na svoje otroke in tako se nadaljuje iz generacije v generacijo. Zavestno starševstvo nam tako ponuja priložnost, da ozavestimo lastne otroške vzorce, kar je prvi korak k temu, da se vzorcev osvobodimo in jih več ne prenašamo na otroke. Na ta način otroke osvobodimo, da lahko razvijejo svojo pravo identiteto, hkrati pa nam to pomaga, da se lahko globlje povežemo z otroki, saj se otroci počutijo veliko bolj sprejeti točno takšni, kot v resnici so.

Zavestno starševstvo ni cilj, ki naj bi ga starši nekoč dosegli, temveč način bivanja, pri katerem je potrebna vsakodnevna vaja v tej notranji drži starša, za katero je značilno usmerjanje vase.

 

PREBERITE TUDI: 50 vaj čuječnosti sproščanja 

 

Pa vendar je v trenutkih, ko nam otrok odpre kakšno nerazrešeno rano, pogosto težko ostati zavesten - pri sebi in avtentičen, temveč še prevečkrat odreagiramo avtomatsko in iz vzorcev, ki bi se jih v bolj mirnih trenutkih radi znebili. Kako si lahko starši pomagamo v teh težkih trenutkih?

Ko otrok naredi nekaj, kar v staršu sproži močan čustveni odziv, sama staršem svetujem, da se poskušajo ustaviti ter narediti nekaj globokih vdihov in daljših počasnejših izdihov, da se umirijo. Z globokim dihanjem namreč pomirimo živčni sistem vsaj na telesni ravni. Šele nato se lahko zazremo vase in poskušamo opaziti, kaj čutimo, kje to občutimo v telesu in kaj v tem trenutku razmišljamo. Vstopiti v to notranjo tišino in si vzeti čas za premor nam daje priložnost opazovanja lastnih čustev in misli, ne da bi se nanje takoj ter avtomatsko odzvali.

Če se namreč ustavimo z zavestno pozornostjo, se lahko naučimo postavljati pomembna vprašanja, kot so: Kaj se tukaj resnično dogaja?, Kaj moj otrok v tem trenutku resnično potrebuje od mene?, Zakaj se počutim reaktivno ali izzvano? Ko si uspemo zastaviti ta vprašanja, pogosto ugotovimo, da intenzivnih občutkov v nas v resnici ni sprožilo otrokovo vedenje, temveč naša lastna prebujena čustva, kot so na primer strah, občutki nezadostnosti, tesnoba in potreba po nadzoru, ki največkrat izvirajo iz našega otroštva oziroma našega notranjega otroka.

Takšno zavestno delovanje pa se seveda ne zgodi čez noč. Potrebna je vaja, trud in namera. Vsak dan nam ponuja nešteto možnosti, da poskrbimo za lastne reakcije na jezo ali razburjenost otroka ter tako tudi svojemu notranjemu otroku izkažemo sprejemanje in ljubezen. 


Kaj se tukaj resnično dogaja?, Kaj moj otrok v tem trenutku resnično potrebuje od mene?, Zakaj se počutim reaktivno ali izzvano?

 

Kateri vzorec oziroma rana iz otroštva je vas najbolj ovirala pri učenju zavestnega starševstva?  

Ko je moja prva hčerka že kot malčica začela kazati svojo močno voljo, se je v meni začel vse bolj glasno oglašati moj notranji kljubovalni otrok, ki v mojem otroštvu ni bil sprejet. Hči je vztrajala pri svojem, jaz pa pri svojem. In bolj ko je ona vztrajala, bolj se je moj kljubovalni otrok boril, da končno uveljavi svoje. Kar mi je kot močnejšemu odraslemu seveda uspelo, toda cena za zmago je bila izguba tistega globokega stika s hčerko. Na koncu se je hči počutila neslišano in nerazumljeno, moje zmagoslavje pa se je hitro izgubilo v občutkih krivde in obžalovanja.

Ko sem kasneje raziskovala svoje ravnanje za nazaj, sem ugotovila, da me je bilo v odnosu s hčerko, ki je vztrajala, da bo po njeno, pravzaprav strah, da bom ponovno izgubila nadzor, saj kot otrok nisem imela nadzora. Kot starš pa ja moram imeti nadzor nad situacijo, saj vendarle bolje od hčerke vem, kaj je najbolje zanjo, zato me mora upoštevati, poslušati in mi slediti, se je oglašal moj močan vzorec iz primarne družine.

Ko starši delujemo na tak način, nam otrok lahko sledi iz strahu (in ne resničnega spoštovanja) ali pa se nam upre. Moja prvi hči se je na srečo zelo odločno in vztrajno upirala vsem mojim poskusom spreminjanja njenega vedenja in njenih odzivov. Tako sem dobila priložnost, da stopim korak nazaj in se zazrem vase. In šele, ko sem ozavestila svoja čustva, občutke, misli in prepričanja ter začenjala vse bolj razumeti, kaj točno se dogaja v dinamiki in odnosu med nama, sem lahko začela preoblikovati in spreminjati svoje iz otroštva prinešene odzive.

 

PREBERITE TUDI: Kako vzgajati otroka z močno voljo? 

 

Kaj bi svetovali staršem, ki se v tem razumevanju otroka ujamejo v vzorec, ko poskušajo otroku vse prijazno razložiti in se na vsak način izogniti konfliktu. Otroci vendarle potrebujejo tako konflikte kot frustracije za zdrav razvoj, mar ne?

Res je, starši se pogosto želimo izogniti konfliktu z otrokom oziroma mu želimo prihraniti frustracije oziroma neprijetna čustva, kar je največkrat povezano z našim nelagodjem ob otrokovih težkih čustvih. Ko je otrok žalosten in joka, se jezi in je glasen, se dolgočasi ali se nam zdi, da nas nujno potrebuje, starši pogosto začutimo impulz, da bi vskočili in mu pomagali. Pa vendar s to reakcijo v resnici sebe rešujemo lastnega čustvenega nelagodja, medtem ko otroku (in sebi) odvzamemo priložnost, da bi se naučil nekaj dragocenega ter razvil sposobnosti prenašanja frustracije in samoobvladovanja.

Postavljanje omejitev je zato ključno za optimalen otrokov razvoj in seveda tudi za skupno družinsko življenje. Pri čemer ne smemo pozabiti, da moramo otroku tudi pri vztrajanju pri neki meji dati dovolj prostora, da lahko čuti, izkuša in izrazi vsa svoja čustva, mi starši pa jih moramo sprejeti ter otroku empatično držati prostor, da se lahko svobodno upira, joka in je žalosten ter frustracijo nazadnje sprejme in gre naprej. Tako se nauči, da ne more vedno biti po njegovo, pa vendar ima vedno ob sebi nekoga, ki ljubi in sprejema celotno paleto tega, kar je.

Ta brezpogojna starševska ljubezen tako postane jedro neomajne pozitivne samozavesti in stabilne notranje sreče. Sčasoma se otrok nauči, da lahko tolerira svoj bes in slabo počutje, saj ve, da se bo čez nekaj časa počutil bolje. In tako se gradi tako imenovana odpornost (angleško resilience), saj otrok vse bolj zmore razmišljati tudi o drugih načinih delovanja oziroma alternativah.


Starši se pogosto želimo izogniti konfliktu z otrokom oziroma mu želimo prihraniti neprijetna čustva, kar je največkrat povezano z našim nelagodjem ob otrokovih težkih čustvih.

 

Napake pa seveda delamo tudi starši, saj popolnih staršev ni. Kako zavesten starš odreagira, ko se zave, da je (spet) storil napako?

Res je, vsak starš se kdaj odzove na način, ki ga kasneje obžaluje. To je sestavni del vsakega starševstva. Zato je pomembno, da se starši ne skrivamo za vlogo očeta ali mame do te mere, da bi izginila naša srčnost in iskrenost v odnosu z otrokom. Vsi ljudje imamo svoje potrebe in reči, v katerih uživamo, ter stvari, ki jih ne maramo. In otroci to morajo vedeti. Vsi smo kdaj tudi zmedeni, zaskrbljeni ali utrujeni ter nismo vedno prepričani, kaj storiti. Včasih v jezi tudi izrečemo ali naredimo reči brez premisleka, ki jih kasneje obžalujemo. Vse to je človeško in normalno. Zato se starši ne bi smeli pretvarjati, da smo bolj kompetentni kot smo.

Kadar pa naredimo napako, bi jo zato morali priznati in se zanjo tudi opravičiti. Obstajata dva razloga, zakaj je dobro, da se opravičimo otroku. Prvič, ker mu s tem dajemo močan zgled, ki je veliko bolj učinkovito učenje kot to, če otroka silimo, da se opraviči. In drugič, s tem stopimo iz starševskega pediestala popolnosti in otrokom pokažemo, da se tudi mi odrasli motimo. Pravzaprav jim s tem tudi pokažemo, da napake lahko priznamo tako sebi kot drugim, ne da bi se zaradi tega morali počutiti nevredni in nezadostni.

 

PREBERITE TUDI: 3 miti o najboljši mami na svetu 

 

Za konec pa še vprašanje za milijon evrov: Kaj storiti, ko otrok nečesa, kar mi hočemo, da stori, nikakor noče storiti?

Ko nas otrok ne »uboga« , moramo najprej preveriti, če nas morda ni slišal, ker je zatopljen v igro ali počne kaj drugega. Mogoče težava ni v otroku, ampak v tem, da od otroka pričakujemo nekaj, za kar glede na svojo starost še ni zrel.

Če smo vse te možnosti izrpali, je težava verjetno v našem odnosu z otrokom. Ko otrok ne sprejme naše usmeritve in navodil, je to vedno znak, da odnos med nami in otrokom ni dovolj močan, da bi podpiral učenje. To se občasno zgodi vsem staršem. Na tej točki se je zato dobro ustaviti in premisliti, kako okrepiti odnos, ne pa, kako otroka ukrotiti in doseči, da nas bo ubogal. Če bomo situacijo obrnili v boj za premoč, bo to samo še poglobilo razdor med nami in otrokom in kakovost odnosa bo še bolj okrnjena.  

Če odnos z otrokom temelji na globoki in podporni povezanosti, ki otroku zagotavlja, da smo na njegovi strani (tudi takrat, ko mu rečemo ne), je otrok veliko bolj pripravljen slediti našim navodilom. Zato namesto, da neko otrokovo vedenje razumemo kot neposlušnost, lenobo, nespoštovanje, razvajenost ali nesramnost, raje poglejmo pod površje in preverimo, kakšen je razlog za takšno vedenje. Ko otrok noče pospraviti, preverimo, ali je morda utrujen, se počuti preobremenjenega ali enostavno ne ve, kako bi začel. Namesto da bi razmišljali, da nikakor noče v posteljo, preverimo, ali ga morda kaj skrbi. Mogoče potrebuje le to, da se z njim globlje povežemo in ga pomirimo.

Zato starše vabim, da prenehajo razmišljati, kaj je »prav« in kaj »narobe«. Osvobodite se potrebe po popolnosti in se ne obremenjujte s tem, kako drugačno od vaših pričakovanj je vaše resnično starševstvo. In to velja tako za prehranjevanje, spanje in umivanje zob kot pospravljanje, domače naloge in ukvarjanje s športom. Šele, ko smo globoko povezani tako sami s sabo kot z otrokom in zaupamo tako sebi kot otroku, lahko otroku predamo vse tiste pomembne vrednote, za katere želimo, da jih ponotranji.

da intenzivnih občutkov v nas v resnici ni sprožilo otrokovo vedenje, temveč naša lastna prebujena čustva, kot so na primer strah, občutki nezadostnosti, tesnoba in potreba po nadzoru, ki največkrat izvirajo iz našega otroštva oziroma našega notranjega otroka.
VIDEO: Kako dojenček doživlja obraz z masko?
Poglejte znan eksperiment Zamrznjen obraz iz leta 1975, ki ga danes uporabljajo kot standarden test za različne vplive n...
6
Najbolj pogosta vprašanja o cepljenju otrok
Cepljenje je postopek, s katerim se izzove imunost tako, da se v telo vnese oslabljene ali uničene bakterije, viruse ali...
6
Ločitvena stiska pri otroku in dojenčku
Ločitvena stiska se po navadi začne oglašati med osmim in osemnajstim mesecem starosti, vendar pa jo nekateri dojenčki d...
4
Donacija otroški kirurgiji
Kliničnemu oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo Kirurške klinike UKC Ljubljana so danes predali ček za 6 ...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Ne pristajam na merjenje moči!
Jaz nimam posebnih meja, ki bi jih učenci morali upoštevati le zato, ker sem jaz gospa profesorica. Imam pa seveda osebn...
Mojca Fatur: Kako sem premagala težko bolezen
Morda bomo pa sedaj zaradi korone končno našli pravo ravnovesje – najprej znotraj sebe, nato pa še v življenju nasploh, ...




Kdaj greste najraje na dopust
Spark



pozimi (7%)

poleti (85%)

ne morem se odločiti (7%)


Število vseh glasov: 260

Hvala za glasove. Glasoval/a si že za vse aktualne ankete. Lahko pa ustvariš svojo anketo!