|      
Želiš odstopiti?
Preden se dokončno odločiš, se seznani s posledicami te odločitve.
V kolikor potrdiš svojo odločitev, da odstopiš, bomo v tvoj spletni brskalnik namestili piškotek, ki nam bo omogočil, da te ob vsakem obisku do vključno 13. novembra 2014 prepoznamo in ti zagotovimo nemoteno uporabo portala, brez prikazovanja Ringarajinih dreves in igralne kontrole ob desnem robu ekrana.

Hkrati ti bodo odštete vse do sedaj zbrane točke in žal izgubiš tudi pravico do morebitnih prisluženih nagrad.

Želiš še vedno odstopiti?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem
Grega Krže
Uporabnik še ni nastavil statusa.




petek, 24.6.2011

Vse najboljše za 20 let22

Skozi okno zrem hiše, večinoma zgrajene za časa delavskega raja. Tudi mojemu dedku je uspelo zgraditi lastne štiri stene. Njegove bivše hiše, ki je danes tetina, skozi okno ne vidim, vidim pa veliko podobnih. Dedek je bil vratar v železarni. Ne ravno bleščeča zaposlitev. Dvomim, da danes omogoča spodobno preživetje. Babica je bila gospodinja. In vendar sta pri treh otrocih uspela zgraditi hišo. Tiste, ki jih zrem skozi okno, ne ponujajo ravno lepega pogleda. Precej zanemarjene delujejo, zgarane, revne. Kot njihovi lastniki ali njih potomci, ki so preživeli delavski raj in se znašli v kapitalističnih nebesih. Seveda je napačno in nesramno posploševati. Nekatere izmed hiš so urejene, bahajo se z novimi strehami in bleščečimi fasadami. Pa vendarle si ne morem kaj, da ne bi pomislil: „Kaj smo dosegli v dvajset_ih letih samostojnosti?“

Na cesti je resda več mercedesov, bmwjev in podobnega pleha, ki smo ga kot otroci občudovali, ko so se mimo Koroške Bele morja željni Nemci vozili na jug. Imamo veliko več milijonarjev kot včasih, nekaterim je uspelo odtujiti tudi milijarde. Državljani rešujemo banke, namesto da bi banke pomagale nam in nam omogočile uresničiti sanje. Mogoče edina stalnica, ki se vleče še iz prejšnjega sistema: človek dobi občutek, kakor bi državni aparat bil sam sebi namen in kot bi na najvišjih položajih že ves čas sedeli isti ljudje.

Veste, rad primerjam. Ravno dovolj dolgo sem živel v tujini, da vem, kako se živi na oni strani Karavank. Daleč od tega, da bi Avstrija bila idealna dežela, neka Indija Koromandija, a za svoje ljudi znajo poskrbeti. V dvajset_ih letih od konca druge svetovne vojne jim je uspelo zgraditi uspešno, stabilno in bogato družbo. Nam?

 Kolikokrat ste recimo v Sloveniji slišali politika izgovoriti „denar davkoplačevalcev“. Pri nas je ta denar kar „naš denar“ ali „državni denar“. V Avstriji zapirajo celo bankirje in to takšne, ki se bolni skrivajo v Franciji, če le prekršijo pravila lepega vedenja in v svoj žep pospravijo kakšno milijardo. Pa pri nas? Resda je vsak nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda, a kaj, ko smo pri nas očitno vsi nedolžni. Tudi tisti s svojimi sužnji, ki garajo na njihovih gradbiščih. Oh, saj za njih me ni strah, ne dvomim, da so dobro poskrbeli zase. Strah me je za nas. In strah me je za moja otroka.

 Mislim, da se vsak starš v Sloveniji, ki razmišlja s svojo glavo, sprašuje nekaj bistvenega: Ali svojega otroka vzgajati v dobrega, zakon in bogaboječega državljana ali naj ga nauči, kakor pravijo naši bivši bratje hvatati krivine in nadmudrivati? Zanimivo vprašanje. V prvem primeru ste seveda postavljeni pred težak problem. Kako otroku razložiti, zakaj lumpje živijo bolje od poštenih, četudi ponoči mogoče slabo spijo. Zakaj se sploh truditi, ko pa se z vezami in spletkarjenjem doseže več? Celo na zavodu za zaposlovanje vam na uvodnem seminarju lepo razložijo: „Uporabite veze, brez tega se službe ne dobi.“ Tako to gre.

In potem človek z univerzitetno izobrazbo dela za minimalno plačo. Pa še to iz dneva v dan odmeva od gora, da je minimalna plača previsoka in da napše gospodarstvo tega ne zmore. Avstrijci imajo minimalno plačo višjo od naše, pa nikoli nisem slišal ne politika ne gospodarstvenika, da bi bile plače previsoke. Sem jih pa zato večkrat slišal reči, da mora vsak človek zaslužiti za dostojno življenje.

 No ja. Sam še vedno upam, da bosta Gaj Julij in Isabella Atena odrasla v vzorna človeka, ki jima bo mar za soljudi. Pa naj bo to v katerikoli državi že. Sloveniji pa želim vse naj naj in da bi se kmalu otresla pubertete in postala država za vse, ne le nekatere. Naj zaključim z besedami Mojstra Miha: Bomo zmogli?“

 Odgovor pozna vsak sam.

 



Klikni tu in ustvari svoj spletni dnevnik!
Edinstveno obdobje, nepozabni spomini! Zabeleži vse mejnike in pomembne dogodke vaše družine v spletnem dnevniku. Deli jih z Ringarajino skupnostjo ali zakleni le zase.
Prijavite se ali pa se registrirajte, da boste lahko objavili komentar.








25.6.2011
Bomo, ja!
Jaz ostajam optimist, čeprav mi je škoda Slovenije, ker smo deželica z ogromnim potencialom, ki pa žal zaenkrat ostaja bolj ali manj neizkoriščen.
Vse najboljše!

25.6.2011
Bomo, ja!
Jaz opstajam optimist, čeprav mi je škoda Slovenije, ker smo deželica z ogromnim potencialom, ki pa zaenkrat žal ostaja bolj ali manj neizkoriščen.
Vse najboljše!
Prijavite se ali pa se registrirajte, da boste lahko objavili komentar.


Klikni tu in pokukaj v druge javne dnevnike!
Skupaj upamo, se veselimo, jočemo, rastemo...