In tako sem jo zagledal, svojo staro znanko. Le da tokrat ni zrla vame iz vdrtih oči v ogledalu, temveč iz oči naše ljubke ljubice. Moja stara znanka, presneto trpežna in dolgoživa. Navadna zimska viroza.

Imel sem jo priložnost spoznati do potankosti. Kuhala me je, pa spet tresla v mrzličnih napadih. Stala me je teka in s tem tudi kakšne kilice, ki se je čez zimo pretihotapila za pas. Zaradi nazadnje omenjene lastnosti sem jo poimenoval viroza Karla Lagerfelda. Po tipčku, ki dela obleke za človeške okostnjake, ker smo zanj vsi ostali predebeli.

Mene je lagerfeldka pokosila v soboto. Običajno se virusov otresem v dnevu, dveh. A moja ljubiteljica vitkih postav je bolj navezana na tistega, ki se ga loti in ga zlepa ne izpusti iz svojih krempljev. Skušal sem se zadrževati v nekakšni karanteni, pa je to v majhnem stanovanju kaj jalovo početje. Kot drugi je zato pred lagerfeldko klonil Mini Fliki.

Ker je tako zelo suh in vitek, skorajda manekenski in ne dvomim, da bi bil všeč tudi Karlu, je trajalo natanko en dan in dve noči poležavanja v postelji, preden smo nazaj dobili dobrega starega Gaja, ki ne more zdržati pri miru niti tri sekunde. Mini Fliki je torej sorazmerno zdrav, lagerfeldka pa je kaj hitro našla novo žrtev.

Karmen se že od srede pritožuje nad sumljivo čudnimi občutki v očeh, hrbtenici in mišicah. Ker je tuberkuloza prijateljica podhranjenosti, je lagerfeldka poskrbela tudi za neprijetno suh kašelj, ki se ga kar ne moreš otresti. Tako smo vsi trije (Karmen, Gaj in jaz) pokašljevali kot petinosemdeset_ letni prdci, ki že od dvanajstega leta pokadijo najmanj škatlico na dan. Ljubka pa je medtem uživala v varnem zavetju babice in dedka, kamor lagerfelda ni imela vstopa.

Tako smo vsaj mislili.

Kljub dobro zamišljenim varnostnim protokolom in izogibanju vsakršnemu stiku med bolnimi in zdravimi, je lagerfeldka včeraj zvečer končno dobila v kremplje tudi Ljubko, našo malo Isabello Ateno. Sumim, da je ves čas bila njen cilj prav ona. Ljubica je namreč vse prej kot shirana in takšna daleč od lagerfeldovih idealov. Pač rada je, kdo pa ji to lahko zameri. Tudi Gregi je bil bajsi, ko je bil še otrok in pravi debeluh, ko je hodil v osnovno šolo. Vse dokler ga ni obtesala gnojna angina, ki si je izdatno pomagala s puberteto. Od takrat je pač vitek in se mu je šele letos uspelo majčkeno porediti.

In ker lagerfeldka strastno sovraži vse, ki so v zadnjem tednu pojedli več kot košček nezabeljene solate, se je naše Ljubkosti lotila s težko artilerijo. Mala je kuhala, sopihala, javkala, stokala in se smilila sami sebi in s tem tudi vsem ostalim.

Vsem, razen lagerfeldki.

Ta se kar ni in ni pustila. Celo noč jo je ščipala in žgečkala po rebrih, da je bila Ljubka že čisto obupana in je kriče iskala olajšanja. No ja, smo jo pač peljali k zdravniku. Saj zato jih pa imamo, kajne. Tam so ugotovili visoko vročino, ji za vsak primer vzeli malo krvi in jo s svečkami poslali domov. Ubožico.

Upam, da se lagerfeldka kmalu naveliča nadlegovati našega malega bajsija. Sam se po slabem tednu bojevanja z njo počutim resno dotolčenega. Pozanimati se moram pri Gaju, kako jo je tako hitro zmogel. Skoraj zagotovo ima svoje skrivnosti. Mislite, da mi jih bo zaupal?

 Držite pesti za našo ubogo ljubico in vso srečo tam zunaj, kjer so virusi lovci in smo plen mi.