Spoštovana redna bralka, redni bralec tega bloga.

Večer je in enkrat za spremembo je zunaj prečudovito. Mini Flikica spi v moji postelji, medtem ko sam poslušam klasiko na BBC Radio 3 in pišem te vrstice. Pravkar smo se vrnili s sprehoda: Mini Flikica, Mini Fliki in Fliki. To je bil naš prvi sprehod brez mamice in uspel je popolnoma. Le malo manjka in Gaj bo svojo sestrico lahko že sam odpeljal ven (seveda pretiravam).  Samo zanjo smo kupili čudovit nov voziček z ogromnimi kolesi, ki zmorejo tudi največje luknje. In teh, kot veš, na slovenskih cestah ni ravno malo.

Čez vikend smo bili na Koroškem. Verjetno prezgodaj za tako dolgo pot. Vseeno je do Radelj okrog 170 kilometrov, Mini Flikici pa le tri tedne. A kaj ko v našem primeru stopi v veljavo tisti rek, saj ga poznaš: če Mohamed noče k gori… Vsaj mislim, da gre nekako tako. Če sem se zmotil, se iskreno opravičujem muslimanskim kolegom. In kako je šlo vse skupaj?

Odlično. Mala v avtu spi kot klada, Gaj je zelo zaposlen z ogledovanjem okolice, ati z vožnjo, mami pa kakor hoče. Ko je bil Gaj še čisto majhen in je cele dneve vadil svoje glasilke, je Karmen večkrat rekla, kako nenavadna in pogumno se ji dozdeva, ker nekateri starši potujejo z zelo majhnimi dojenčki tudi z letalom. Gaja v rosnih letih si na letalu ne predstavljam, Isabello z lahkoto. Ko ima poln trebušček in je deležna ravno pravšnje mere ljubeznivega zibanja v naročju, kaj hitro utone v miren spanec. Ker se pri Gaju iz dneva v dan obrestuje trda in nepopustljiva vzgoja, je tudi potovanje z njim prej užitek kot doživetje še posebej neprijetne narave. Mogoče nas pot zanese na kak tropski otok. Zdaj, ko imam dovolj časa. :-)

In tako je Isabella pri treh tednih spoznala še »ta drugo« babico. Ne vem, kakšen vtis si je ustvarila o njej niti ne vem, kakšen vtis je pustila za seboj. Bilo je polno ohov in ahov in ljubic in kako srčkana si in tako naprej, saj veš kako to gre. Dobila je čisto novo brisačo v roza barvi in še nekaj malenkosti, zato predvidevam, da se ji je babica prikupila.

Oprosti za premor. Mamica je prišla po Mini Flikico, da postori tisto, kar jaz iz popolnoma fizioloških razlogov ne morem. Moškim gre pridelava mleka pač slabo od rok. Torej, če smo obiskali že babico in tudi prababico, ni bilo nobenega razloga, da ne bi skočili še do Maribora. In smo. Kar prijetno mesto, polno ljudi, ki se sprehajajo po središču in posedajo v kavarnah. Mi smo si privoščili posedanje po mestnem parku in bosonogo tekanje po prijetno mehki travi, potem pa nas je čas že gnal nazaj na Koroško in na Pohorje, kjer smo obiskali malega Lana, starega skoraj točno mesec več kot Isabella. In tako smo v enem dnevu bili deležni najboljšega obeh svetov: mesta in hribovske samote.

V nedeljo pa smo, žal, morali na hitro prekiniti naš obisk, saj je Isabella Atena vklopila sireno in kaj hitro je postalo očitno, da ima dovolj in se ji mudi domov. Ker sva s Karmen tega vajena (po vseh vozarjenjih na Dunaj in nazaj), sva kaj hitro napolnila avto z vsemi stvarmi, Mini Flikico, Mini Flikijem in se odpeljala domov, kjer smo vsi ponovno lažje zadihali. Saj veš, doma je najlepše, tako to gre.

Mogoče bo vendarle potrebno počakati, da naslednjič gora pride k Mohamedu. Mogoče za Gajev rojstni dan, ki se že nezadržno približuje.

Želim ti lep pozdrav z Gorenjske