?

Najpogostejše vprašanje, ki ti ga prijatelji, kolegi in bežni znanci zastavljajo poleti; je: »Ali ste že bili na morju?« Torej ne: »Ali ste že bili na dopustu?«, temveč: »Aali ste že bili na morju?« Zato sem sedaj v dokajšnji negotovosti glede tega, ali smo si sploh že privoščili oddih, glede na to da še nismo bili na morju (pozorni bralci boste opazili poudarek na besedici še, a to je zgodba za kdaj drugič).

Kot prejemnik nadomestila za iskanje zaposlitve ali nečesa podobno uradnega in kot oče male malčice sem bil upravičen do očetovskega dopusta. Kar fino ne, da si človek lahko nekoliko odpočije od brezposelnosti. Ker sem si omenjeni dopust privoščil ravno, ko se na zasluženi oddih odpravi večina Italijanov in tudi dobršen del Slovencev in ker popolnoma naravno dopusta brez morja za večino omenjenih ni, smo se  odločili, da se ne pridružimo morski gneči, temveč smo se polotili kar Gorenjske.

In zakaj tudi ne, konec koncev v naše kraje zahajajo ljudje od blizu in daleč, da bi si v čudovitem gorskem okolju napolnili baterije. Zadnje čase celo Kitajci in Španci. Zato smo se tudi samo lotili znanih in manj znanih kotičkov naše okolice. Midva z Gajem Julijem na kolesu, Karmen in Isabella Atena pa z avtom in vozičkom. Fanta sva kaj hitro ugotovila, da naju kolesarske poti, s katerimi v Sloveniji tako skoparimo, ne bodo pripeljale ravno daleč, zato sva se lotila cest, po katerih vozijo tudi avtomobili. Moram priznati, da je to kar zanimiva izkušnja, sploh po nekaj tisoč kilometrih kolesarjenja po Avstriji. Da ne bom spet preveč bentil, naj povem le, da moraš biti izredno izredno izredno previden, saj kot kolesar na cesti nimaš popolnoma nobenih pravic. Zanimivo pa je, kako kraji, ki jih običajno opazuješ iz avtomobila, pri nizkih hitrostih delujejo popolnoma drugače, sveže. Priporočam vsakomur, sploh zagretim avtomobilistom.

Ker je v vročih poletnih dneh pri vodi najbolj prijetno, nas pot seveda večkrat zanese na Bled. K sreči živimo čisto blizu. Nekako smo se navadili, da z Gajem oddava punci pri jezeru in odpeljeva avto na obrobje Bleda, kjer je parkiranje brezplačno, nato pa se še sama odpraviva na kolesarski potep. In tako se je nekega dne pripetilo, da sva prikolesarila nazaj do avta, kjer sem opazil da sta obe sprednji stranski stekli spuščeni. V naglici sem ob odhodu pozabil dvigniti stekla. Sem se pa vsaj spomnil avto zakleniti, kar mi vsekakor lahko štejete v prid.  Seveda sem se ustrašil za svojo imovino, a po hitrem pregledu ugotovil, da ne le da iz avta ni nihče ničesar vzel, celo dal ni nihče ničesar vanj. Očitno še vedno živimo v pošteni državi. Ali pa mogoče naš star avto le ni dovolj zanimiv za kravatarje, ki imajo na sončni strani Alp najbolj lepljive prste. Ne dolgo zatem sva z Gajem na Bled odkolesarila kar od doma, punci pa sta se tja odpeljali z avtom. Po namakanju v vodi sva seveda odkolesarila po avto in glej ga zlomka, zadnja desna vrata so bila na stežaj odprta. Ker tam običajno sedi Isabella, je bilo kaj hitro očitno, da ima mala očitno težave z zapiranjem vrat in ji bo potrebno določene zadeve razložiti bolj energično. K sreči je naša imovina tudi tokrat ostala nedotaknjena.

Ne vem, če smem to priznati, a na Bled smo šli tudi danes zjutraj, čeprav nisem več na dopustu. A ker me potencialni delodajalci ne obletavajo ravno v trumah, sem precenil, da ne more škoditi, če se odkradem od doma. Prosim, ne govorite tega naokrog, da slučajno ne padem v kakšno nemilost.  

Torej, že kar nekaj časa Bled kar vrvi od dejavnosti: postavljajo šotore, gradijo tribune in so na sploh pridni kot mravljice. Pa vendar mi je šele danes postalo očitno, da se pripravljajo na nekakšno svetovno prvenstvo v veslanju. Pohvale vredno, ni kaj, čeprav za šport prvič slišim. Seveda sem pričakoval, da bo jezero polno pleten, ki bodo brzele po vodi sem in tja, a sem doživel majhno razočaranje. Pleten sploh ni bilo videti. Je pa zato jezerska gladina bila polna nekih hecnih čolničkov, podobnih drevakom domorodcev iz tropskih krajev. V enih so sedeli štirje, spet drugih osem, v nekaterih pa je bil le en veslač.  Hitro sem seštel ena in ena in prišel do ugotovitve, da na svetovnem prvenstvu ne bodo tekmovale pletne, temveč ti hecni čolnički. Noro, s čim vse se ljudje dandanašnji ne ukvarjajo.

Ko smo tako sedeli ob jezeru in opazovali veslače, sem opazil list papirja, pripet na deblo drevesa. Fantje in dekleta, ki so se očitno dobro pripravili na prvenstvo, so se mi kar malo zasmilili. Na listu je namreč v angleščini pisalo, da je kopanje in veslanje na jezeru v času svetovnega prvenstva prepovedano. Upam, da jim ne bo potrebno veslati kar po kopnem. :-)