V življenje sem ter tja pretihotapijo prav posebni trenutki. Ta vikend je očitno poln takšnih hipnih prebliskov. Včeraj je recimo Isabella Atena med igrivim pregovarjanjem izrekla besedico ata. Pri dobrih petih mesecih. Ja, ja, saj vem, psihologi, ni vam treba skakati v zrak, vem da to še ni pravi govor. A kaj me to briga. Tudi uradno se priključujem neusmiljenemu boju med starši v slogu: „Moj je pa pri treh že diplomiral,...“

Torej, uradno in nepreklicno razglašam, da je naša mala ljubica začela govoriti takoj po dopolnjenem petem mesecu starosti. Poleg tega se, odložena na tla, obrača kot vrtavka. S hrbta na trebuh, s trebuha na hrbet in kar je še vmes. In to tako elegantno, kot bi šlo zgolj za hitro mežikanje. Čisto malo ji še manjka do plazenja. Če jo trdno držiš za obe roki, je sposobna popolnoma brez vsake pomoči stati. Naredila je celo korak. Mogoče bi lahko razglasil še, da zna hoditi. :-)

Danes je presenetil tudi Gaj Julij. Ne, Ne. Ata reče že nekaj časa. Pa mama tudi in gaga, pa še kaj bi se našlo. Tudi hodi zelo suvereno, da o obračanju sploh ne govorimo. Je pa zato danes prvič naredil nekaj drugega. Po kosilu sem ga kot običajno dal spati. Pri tem si še vedno pomagamo s pleničko. Danes pa jo je mali po zaključenem počitku slekel, poiskal kahlico in jo uporabil na oba možna načina. V podrobnosti se ne bom spuščal, ker ravno jem odlično kostanjevo potico, ampak saj veste kam merim.

 Noro, kako gre čas hitro naprej.

 Papa ist stolz.

No ja, sam ta vikend nisem ničesar storil prvič, zato pa že drugič to nedeljo pijem črni čaj z mlekom.