Pozdravljeni. Že dolgo se nismo slišali/brali. Veste, tako zelo sem zaposlen s svojo sestrico, da mi zmanjka časa celo za popoldanski spanček. Ampak danes pa moram vendarle deliti z vami čudovito novico: nič več nisem pankrt. Tudi moja sestrica ne. Kako to? Čisto enostavno. Ati in mami sta se s koruze preselila na nekaj, čemur pravita zakon.

Cena varstva otrok v Avstriji je vedno aktualna in pereča politična tema. V debelih letih pred začetkom krize jeseni 2008 so zato številne zvezne države plačilo vrtca (ki že tako ni bilo ravno visoko) ukinile in nudile brezplačno varstvo otrok za vse. Kot pojasnilo naj navedem, da se o višini plačila za vrtec odločajo zvezne države in je stanje po Avstriji precej različno. Mogoče malo neumestno, ampak vseeno. Leta 2008 so avstrijski politiki resno razmišljali o uzakonitvi petnajste plače, ker je gospodarstvu šlo tako zelo dobro. Njihov argument je bil, da morajo od močne gospodarske rasti kaj imeti tudi zaposleni. Razmišljanje o petnajsti plači je seveda kriza odpihnila, vseeno pa so zaposleni v Avstriji deležni štirinajstih plač.

Nad mladimi družinami Slovenije grozeče visijo načrtovani varčevalni ukrepi aktualne vlade, ki se mnogim zdijo precej nerazumni. Ampak kaj češ, izvolili smo jih, zdaj jim pustimo vladati. Aja, popravek, saj jih niti izvolili nismo. No ja, vladajo naj vendarle, saj zato jih pa plačujemo, kajne.

Dragi dnevnik.

In tako sem jo zagledal, svojo staro znanko. Le da tokrat ni zrla vame iz vdrtih oči v ogledalu, temveč iz oči naše ljubke ljubice. Moja stara znanka, presneto trpežna in dolgoživa. Navadna zimska viroza.

Pred kratkim sem se začel udeleževati tečaja nemščine. Za to sem se odločil:

Ura je pol sedmih zjutraj in z Gajem sva že spila obvezno skodelico čaja. Pravzaprav sva se lotila že druge, medtem ko Isabella v svojem naslonjaču občuduje nogavico. Če takole človek malo preračuna, smo vstali približno ob šestih. Pobudnica za ta korak je bila Mini Flikica. Ali pa je mogoče bil pobudnik Mini Fliki, saj se je že pred tem igral kar v temi.

Žlica krompirja. Kako veliko lahko pomeni in hkrati tako malo. Po nekaterih zgodovinskih raziskavah naj bi se število Evropejcev povečalo ravno zaradi gojenja te izvorno ameriške gomoljnice, ki izvrstno uspeva v težki, vlažni prsti srednje Evrope. Ne vem, če je to res. Vem pa, da so Irci krompirju preveč zaupali. Njihova glavna jed je zaradi bolezni čez poletje izginila z miz. Irci so umirali v tisočih in se v tisočih izvažali čez lužo, medtem ko so njihovi angleški sosedje smehljaje sedeli na svojih ogromnih zalogah krompirja. Omenjena bolezen je namreč pozabila obiskati tudi njih.Tako se vrti naš svet.

V življenje sem ter tja pretihotapijo prav posebni trenutki. Ta vikend je očitno poln takšnih hipnih prebliskov. Včeraj je recimo Isabella Atena med igrivim pregovarjanjem izrekla besedico ata. Pri dobrih petih mesecih. Ja, ja, saj vem, psihologi, ni vam treba skakati v zrak, vem da to še ni pravi govor. A kaj me to briga. Tudi uradno se priključujem neusmiljenemu boju med starši v slogu: „Moj je pa pri treh že diplomiral,...“