Kaj ni lepo, ko se kakšen dan izkaže za naravnost fantastičnega? Tudi v rani starosti štirinajst mesecev človeček dobro ve, da obstajajo dobri dnevi in tudi slabi dnevi. So dnevi, ko boli trebušček, skelijo dlesni in se nič ne zgodi tako kot bi se moglo. Vse mamljive stvari so izven dosega roke, za večerjo spet dobiš zelenjavno juho, potem pa kakšen idiot ropota z vrati ravno takrat, ko človeček hoče zaspati. Edina tolažba ob takšnih dneh so glasni krikci, ki jih z veseljem spuščam iz ust, da odmevajo po sobici, kuhinji in spalnici, kjer običajno lenarijo mamica, ati in Honey. So pa tudi dnevi, ko je jutranje mleko pogreto na ravno pravšnjo temperaturo in me takoj po zajtrku ati pritrdi v nahrbtnik ter z menoj na ramenih oddrvi v višave. So dnevi, ko je trebušček prijetno poln in so zobki ravno pokukali na plan. In takrat se človeček počuti tako dobro, da kriči od samega veselja, ker dobro ve, da tudi krikci radi in pogosto uživajo v radostih življenja. Sploh kadar je dan lep.

Hoja po dveh nogah ni ravno najbolj preprosta stvar na svetu. Če mi ne verjamete, skušajte hoditi pod vplivom nekaj kozarčkov alkoholne pijače preveč. Vsekakor takšna hoja ni najbolj elegantna niti najbolj primerna, kaj šele varčna. Od alkohola omamljen človek cikcaka po cesti sem ter tja, kot bi iskal zlat prstan, ki ga je na isti ulici izgubil dan poprej. Nikakor ni najbolj preprosto loviti ravnotežje na tako nerodnih zadevicah, kot so naše noge (k sreči so ženske hkrati tudi ena najlepših stvari). Podplati so smešno majhni in predaleč od možganov, da bi dobro vedeli, kaj se z njimi dogaja. Zato se mi dozdeva, da moram izraziti veliko spoštovanje do vseh, ki ste komaj začeli uporabljati svoje spodnje okončine še za kaj drugega, kot brcanje v zrak in cepetanje.

Se še spominjate simpatične in rahlo prismuknjene komedije trije moški in dojenček. Sam se je spomnim bolj tako, medlo. V spominu mi je ostal zgolj splošen občutek, da se po mnenju Hollywooda moški brez pomoči žensk nismo sposobni lotiti tako pomembne in težavne naloge, kakršna je starševstvo. Ker sem bil ob ogledu filma še otrok, je ta občutek (ki so ga podkrepile tudi druge filmske izkušnje) dolgo ostal del mene.

„Si si vse zapomnil?“ je vprašala Karmen z levo nogo preko praga in me zaskrbljeno opazovala.

Sovražim hrup. Od posameznika je odvisno, katere glasne stvari ima za hrup in katere za milozvočje. Ne skrbite, nisem zakrknjen sovražnik vseh oblik glasnosti. Med drugim obožujem glasno glasbo, ki pa se ji moram zaradi bivalnih razmer izogibati. S sosedi namreč ne delimo glasbenega okusa. Ne dajo ravno veliko na glasbenike, kot so Nick Cave, Joy Division, Aretha Franklin ali Metallica. K sreči imam slušalke in si sem ter tja lahko dam duška. Všeč mi je tudi hrup otrok pri igri. Nekaj prvinskega je na njem, čistega in nedolžnega. Otroci s svojo igro slavijo življenje in jih je zato lepo poslušati. Mogoče tudi zato, ker je glasna otroška igra tako redka, saj smo igrišča, kjer sem se sam igral s svojimi prijatelji, nastlali z avtomobili in za otroško igro ni ostalo skoraj nič prostora. Rad imam tudi zvok traktorjev in kmečkega dela na splošno.

Draga bralka, spoštovani bralec.