Spoštovani redni bralec, draga zvesta bralka. Kar nekaj časa je že, kar sem zadnjič s teboj delil naše dogodivščine. Niti poskušal se ne bom opravičiti, ker ne najdem pravega izgovora. Napišem lahko le, da se mi enostavno ni dalo.

Pri enem od prejšnjih zapisov je Varja zastavila vprašanje, kako kaj z odvajanjem penic v deželi Mini Fliki. Draga Varja, oprosti za pozen odgovor, a do sedaj nekako nisem imel kaj napisati na to temo. Sedaj pa so se pričele dogajati skrajno prelomne stvari.

Najpogostejše vprašanje, ki ti ga prijatelji, kolegi in bežni znanci zastavljajo poleti; je: »Ali ste že bili na morju?« Torej ne: »Ali ste že bili na dopustu?«, temveč: »Aali ste že bili na morju?« Zato sem sedaj v dokajšnji negotovosti glede tega, ali smo si sploh že privoščili oddih, glede na to da še nismo bili na morju (pozorni bralci boste opazili poudarek na besedici še, a to je zgodba za kdaj drugič).

Isabella Atena bo kmalu dopolnila dva meseca starosti, pa še vedno ni zdravstveno zavarovana. Neverjetno, a resnično.

??Vau, dve leti? Neverjetno. Ne bom se spuščal v puhlice in ti napisal, kako čas beži. Namesto tega bom napisal, kako zelo sem ponosen nate. V preteklosti je bilo veliko nesporazumov, ogromno kričanja in vse premalo potrpljenja z obeh strani, moje in tvoje. Ni kaj, oba sva se morala veliko naučiti in nihče izmed naju še vedno ne ve skoraj ničesar. Jaz sem s teboj postal prvič oče, ti pa si tako ali tako še na začetku svoje poti.

Odvisnost je strašanska reč. Če pa je odvisnik otrok, je vse skupaj še toliko hujše. Nekateri malčki so odvisni od poljubčkov, drugi od maminih objemov, spet tretji od čokoladnega mleka, segretega na natanko 34, 5 stopinj Celzija. In ko prvi malček ni zadosti poljubčkan, drugi ne objet s pravo mero ljubezni in ko tretjemu postrežejo čokoladno mleko s temperaturo 35 stopinj Celzija, je potrebno biti pripravljen na marsikaj. Še največkrat  abstinenca pripelje do resnega in glasnega izbruha jezice. Jezica se kaj hitro ohladi, v primeru tretjega otroka za tiste pol stopinje Celzija, pri prvih dveh pa s poljubčki in objemčki. Kaj hočeš lepšega?

Skozi okno zrem hiše, večinoma zgrajene za časa delavskega raja. Tudi mojemu dedku je uspelo zgraditi lastne štiri stene. Njegove bivše hiše, ki je danes tetina, skozi okno ne vidim, vidim pa veliko podobnih. Dedek je bil vratar v železarni. Ne ravno bleščeča zaposlitev. Dvomim, da danes omogoča spodobno preživetje. Babica je bila gospodinja. In vendar sta pri treh otrocih uspela zgraditi hišo. Tiste, ki jih zrem skozi okno, ne ponujajo ravno lepega pogleda. Precej zanemarjene delujejo, zgarane, revne. Kot njihovi lastniki ali njih potomci, ki so preživeli delavski raj in se znašli v kapitalističnih nebesih. Seveda je napačno in nesramno posploševati. Nekatere izmed hiš so urejene, bahajo se z novimi strehami in bleščečimi fasadami. Pa vendarle si ne morem kaj, da ne bi pomislil: „Kaj smo dosegli v dvajset_ih letih samostojnosti?“

Spoštovana redna bralka, redni bralec tega bloga.

In tako je končno prišla nedelja. Že zjutraj je Karmen rekla: »Začelo se je.«