Če zrelost neke družbe merimo po tem, kako skrbi za svoje najšibkejše člane, lahko mirne volje zaključimo, da je slovenska družba trenutno v vrtcu. Pustimo ob strani odnos do vseh drugačnih in pozabimo na obnašanje večine do starejših. V tem primeru nam ostane le še odnos do najmlajših. Zjutraj sem se spomnil na močno nasprotovanje stanovalcev soseske, v kateri so želeli zgraditi vrtec. Resnično bi to močno okrnilo kakovost življenja v njegovi okolici. Kot dobro vemo, so majhni otroci vsi po vrsti zločinci posebne vrste. Glasni so, umazani, nemarni, radi se žogajo in sploh ne spoštujejo pravil. Grozno, jaz si tudi ne želim vrtca v bližini. Če mi seveda verjamete.

Popolnoma proti moji volji in z glasnim neodobravanjem smo se dober teden nazaj ponovno odpravili proti Dunaju, mestu, ki je iz meni neznanih razlogov tako zelo pri srcu mamici in atiju. A kaj hočeš? Ker sem samo majhen fantek in kljub drugačnim željam popolnoma odvisen od odraslih, sem pač zavil nekaj stvari v culo in skupaj smo se odpravili v bivšo prestolnico (to so atijeve besede, sam ne vem kaj pomenijo).

Danes zjutraj sem potegnil bilanco preteklega meseca. Saj vem. Jutra se da preživeti tudi na lepši način, celo bolj plodovit. A kaj hočete, če me kdo zbudi ob petih, se zatečem k številkam. Moje ugotovitve so sledeče:

Danes zjutraj sem že navsezgodaj preklinjal osebo, ki si je zamislila poletni čas. To nikakor ni preveč pametno, saj si z nekaj mastnimi kletvicami, izrečenimi na samem začetku dneva, le tega tako močno začiniš, da se okusa po njih ne znebiš do večera. Zakaj sem se torej ujezil na tega, zaenkrat še anonimnega gospoda?

Gaj ravnokar počne nekaj, kar ne počne ravno pogosto. Sedi mi v naročju in skupaj piševa te vrstice. Pred nekaj minutami sva skupaj zakurila ogenj v kaminu, saj je gore ponoči pobelil sneg in ni nobene prave toplote. K sreči naša peč tako dobro greje, da nas niti slučajno ne zebe.

Še dobro, da sem se v nedeljo zbudil že pred sedmo. Tako sem po televiziji lahko gledal oddajo, ki ji baje pravijo Telebucki ali nekaj takšnega. Pa še atija sem prisilil, da jo je gledal z mano. Ni bil preveč zadovoljen. Rekel je, da je dolgočasna. Kaj pa on ve, meni so se zdeli naravnost čudoviti. Počeli so stvari, ki jih rad počnem tudi sam. Čebljali so tja v tri dni, se podili naokrog in prekopicali po travniku. Enostavno dobra jutranja zabava. Sploh če človeček oddajo gleda preko roba stekleničke (ne vem, zakaj ji ati pravi tako, ko pa je vendar očitno, da je plastična) polne dobrega, zdravega mleka.

Svet se je v sobotno jutro prebudil oblit s čudovito jesensko svetlobo, ki so jo po pokrajini božajoče širili sončni žarki in po nekaj dneh oblačnosti razkrili v najrazličnejše barve odeta pobočja Karavank in Mežaklje. Zato smo kmalu po zajtrku odšli v dolino Završnice in si privoščili jesensko pohajkovanje po gozdu. Žal nas je pot vodila kar po gozdni cesti, zato smo se prav po slovensko umikali avtomobilom in tovornjakom, a se je k sreči promet kmalu nekoliko umiril in gozdno tišino je sem ter tja zmotilo le Mini Flikijevo godrnjanje iz nahrbtnika. Pa se je tudi on umiril, brž ko smo prišli do Smokuške planine in sem ga lastnoročno izpustil na prosto, da je lahko v miru pohajkoval sem ter tja in raziskoval okolico.

Ponovno je za mano vikend, ki je bil tako lep, kot bi bil narejen po meri človečka, kakršen sem sam. Mogoče se odraslim marsikateri dogodek ne zdi nič posebnega, zato mi boste morali verjeti na besedo, da so isti dogodki v očeh dobrih osemdeset__ centimetrov visokega fantka, ki  se je komaj dobro naučil hoditi, polni pravljičnosti. Tako pač je. Vi, ki se imate za izkušene in primerno razgledane mislite, da morate po pravljična doživetja iti na nenavadne kraje, kakršni so pragozd, tropski otok, severni tečaj ali Domžale. Mi, ki smo majhni, sorazmerno neizkušeni in nasploh dokaj nemočni, pa pravljice doživljamo ves čas.

V petek sem se po natančno polovici kozarčka vina preveč (vem, ker sem štel) spravil v stanje neznosno sladke nostalgije. Vse je že spalo, ko sem se lotil bogate glasbene zbirke, ki sva jo skozi leta, ko se še nisva poznala (in tudi po tem) nabrala s Karmen. Razpoloženje me je kar samo od sebe vleklo proti nemškim glasbenikom in ni trajalo dolgo, že sem v roki imel ploščo dunajske in tudi avstrijske ikone.  Falco še danes velja za največjo pop zvezdo Avstrije in njegov sveži, nekoliko surovi pristop k tej glasbeni zvrsti še danes zveni nenavadno aktualno.