Svet se je v sobotno jutro prebudil oblit s čudovito jesensko svetlobo, ki so jo po pokrajini božajoče širili sončni žarki in po nekaj dneh oblačnosti razkrili v najrazličnejše barve odeta pobočja Karavank in Mežaklje. Zato smo kmalu po zajtrku odšli v dolino Završnice in si privoščili jesensko pohajkovanje po gozdu. Žal nas je pot vodila kar po gozdni cesti, zato smo se prav po slovensko umikali avtomobilom in tovornjakom, a se je k sreči promet kmalu nekoliko umiril in gozdno tišino je sem ter tja zmotilo le Mini Flikijevo godrnjanje iz nahrbtnika. Pa se je tudi on umiril, brž ko smo prišli do Smokuške planine in sem ga lastnoročno izpustil na prosto, da je lahko v miru pohajkoval sem ter tja in raziskoval okolico.

Žal pa se je (kot se to rado in večkrat zgodi) primerilo, da se na pot nismo odpravili dovolj založeni z najrazličnejšimi potrebščinami. Mini Fliki je namreč kaj hitro našel polno vedro vode, ki ga je tako močno prevzelo, da je vanj vtaknil celo roko in zmočil rokave bodija, puloverja in še jakne. Ker nihče izmed nas (še zlasti Mini Fliki) ni pomisli na to, da bi bilo pametno po svetu hoditi z oblačili za preobleči, sem lahko le ožel že omenjene rokave, posadil Mini Flikija v nahrbtnik, si (enega v drugem) zavihtel na hrbet in že smo bili na poti proti domu. S Karmen naju je nekoliko skrbelo, da se nama ubožček ne bo še prehladil, zato sva korak temu primerno pospešila in ni trajalo dolgo, že je mali spal (mokri rokavi gor ali dol).

Tako se je zaključil prvi del sobote. Drugi del naj bi bil namenjen le mamici in atiju, a se ni vse izteklo po načrtu. Prvič v življenju je Gaj Julij namreč odšel k babici in dedku z namenom pri njima tudi prespati. Posledično sva se s Karmen odpravila v Ljubljano na koncert skupine Grinderman. Ali pa ravno obratno, ne vem več dobro. Tako naju je čakalo celo popoldne, celoten večer in še preostanek noči, ki sva jih morala preživeti brez čislane družbe malega Gaja Julija.

Na začetku nama je šlo dobro od rok. Raziskovala sva Ljubljano, ki se je, prav tako kot Gorenjska, kopala v soncu. Presenetilo me je, kako zelo prazne so bile njene ulice. Razen v strogem središču je mesto delovalo izumrlo, prazno in naveličano. Očitno so Ljubljančani izkoristili lepo vreme in ušli iz mesta. In ker so izostali tudi turisti in študenti, je ljudi hitro zmanjkalo. Vse dokler nisva kakšno uro pred koncertom prišla pred Križanke. Iz velikosti množice sem zaključil, da je celotna Ljubljana čakala Nicka Cavea in se njemu na čast in sebi v veselje oglasila na koncertu njegove nove skupine. Vesel sem bil, da obstaja toliko ljudi, ki še vedno poslušajo/mo dobro glasbo in ne le tistega, kar nam servirajo Viva, Mtv in ostale podobne televizijske in radijske postaje. Včasih se namreč resnično vprašam, kje se skrivajo vsi dobri glasbeniki. Zato me še posebej razveselijo dogodki, ki me opomnijo na dejstvo, da rock vseeno ne počiva v rokah tetoviranih in mišičastih mladcev, ki v rokah držijo kitare le zato, da se na njih naslanjajo, medtem ko pojejo o ljubezni. Člani skupine Grinderman so popolnoma drugačni. Stari so, običajnega videza in brez opaznih tetovaž. In čeprav pojejo o ljubezni, si pri tem izdatno pomagajo s kitarami.

Koncert je bil edinstveno doživetje. Fantje se kljub zrelim letom očitno ne šalijo in predstavili so z energijo nabit dogodek, ki bi prebudil celo mrtve. In tu se je začel moj problem. Pričakoval sem, da bo to najin dan. Saj ne, da ne bi bil rad z Gajem. A občasno vendarle prija misliti še na kaj drugega kot na naslednji obrok in preteklo previjanje. Zato sva si obljubila, da najinega malčka ne bova niti omenjala. Šlo nama je dobro, vse dokler se fantje na odru niso pričeli obnašati še posebej prismojeno. Nick Cave je tako glasno kričal v mikrofon, da me je hočeš nočeš spomnil na Mini Flikija. Kitarist Warren Ellis in bobnar Jim Sclavunos sta naokrog metala vse, kar jima je prišlo pod roke (točno tako kot gaj Julij), le Martyn P. Casey je mirno in trezno igral svojo bas kitaro. Zato sem nehote ves čas moral misliti na Mini Flikija in dogajanje na odru primerjati z običajnim obnašanjem najinega potomčka.

In ni trajalo dolgo, že sva s  Karmen družema ugotovila, da bo Mini Fliki, ko bo velik, postal rock zvezda. Kar sploh ni, če dobro premislite, tako zelo slabo.

P.S. V nedeljo sva spala do deset_ih in sploh ne morem povedati, kako zelo sem pri tem užival.