Pozdravljeni. Že dolgo se nismo slišali/brali. Veste, tako zelo sem zaposlen s svojo sestrico, da mi zmanjka časa celo za popoldanski spanček. Ampak danes pa moram vendarle deliti z vami čudovito novico: nič več nisem pankrt. Tudi moja sestrica ne. Kako to? Čisto enostavno. Ati in mami sta se s koruze preselila na nekaj, čemur pravita zakon.

Torej, onadva sta dobila nov dom, midva pa nov naziv. Oziroma? Kako pa človek sploh reče malčku, ki ni pankrt, ampak čisto enostavno navaden in popolnoma zakonit posameznik?  No ja, če ni boljše besede, me lahko kličete malček. Še rajši pa vidim, če mi rečete kar Gaj.

V redu. Da ne bo kdo rekel, kako močno preizkušam njegovo inteligenco, ko se takole vrtim okoli vrele kaše.

Če komu še ni jasno, ati in mami sta se poročila.

Še ni jasno? Ati in mami sta se vzela. Ati je iz mamice naredil pošteno žensko. Ati se je oženil, mami pa omožila.

Zdaj pa niti sam več ne vem, kako naj napišem, da ne bo nobenih dvomov več.

Pa pojdimo k poroki. Nekateri si želijo velike, bučne in zabavne, spet drugi skromne, intimne in omamne. Moja starša sta si želela slednje. Brez odvečnega pompa, valčkov in polk in brez tone riža v laseh. Tako smo bili povabljeni le jaz, moja sestrica, moja prijateljica, njen ati, ki je delno bil tudi za voznika, priči in seveda ati in mami. Vsi skupaj smo se pražnje oblekli in se pretvarjali, kako zelo šik smo. In smo tudi bili, kar se za to priložnost menda spodobi.

Mami je ves čas razlagala, da sta z atijem točno šest let prej imela svoj prvi zmenek. Sta pa kar dolgo coprala, kaj, preden sta se podala na pošteno pot?

Obred je bil lep, sam ravno toliko utrujen, da mi je prijalo nekaj minut mirno sedeti. Bili smo v hiši nekega Šivca v Radovljici in poročna dvorana je bila kar zanimiva, le malo temačna. Verjetno so nekdaj rajši imeli takšne. Vse skupaj se je zaključilo tako, da je ati mamici na prst nataknil prstan, ona njemu, poljubila sta se in podpisala na list papirja. Ko sta to storili še priči (podpisali, ne poljubili, da ne bo pomote) sem baje postal malček. Zato prosim, da ne slišim več nikogar reči, da sem pankrt. Ni me strah nanj spustiti sestrice.

Ker je bil tako čudovit dan, smo se odpeljali do Gradu Kamen, ki ima precej posrečeno ime, saj ni nikjer videti gradu, le kamne. A je vseeno to lep kraj, poln zgodovine in skrivnostnosti. Tam smo se malo fotografirali, menda zaradi spominov.

Odrasli so nato šli na nekakšno svečano večerjo, midva z Isabello pa k prijateljici Sari. Upam, da so se imeli ravno tako lepo kot jaz. Ampak nič več, to ne bi bilo pravično.

Na koncu bi rad čestital svojima staršema. Lepo družinico sta si ustvarila in zdaj je vse skupaj tudi uradno. Če že ne pred Bogov, pa vsaj pred državo. Naj vama zakon v veselje.

Gaj Julij