Ravno sem se spravil k pisanju, ko se mi je v naročje prikradla glava, pripeta na telo Gaja Julija in rekla: »Ne, ati,  jaz želim nekaj povedati.«  Kaj mi je torej ostalo drugega, kot da sem ubogal svojega malega fantka in po njegovem nareku ter mojem sprotnem prevajanju iz gajščine v običajni slovenski govor je nastal sledeč zapis.

Veste, ne zgodi se vsak dan, da človeček dobi sestrico. Takšno čisto majhno, rdečo in nadvse luštno sestrico. Meni se je to zgodilo dober teden nazaj. Ne da bi sam za to sploh vedel. Resda je bil mamičin trebuh zadnjih nekaj mesecev sumljivo ogromen, a s svojimi omejenimi izkušnjami sem predvideval, da je pač pojedla preveč čokolešnika. Izkazalo je, da čokolešnika sploh ni jedla, ker ga ne mara. Namesto tega se je v njenem trebuhu skrivala čisto prava majhna punčka. Torej, na dan ko se je rodila Isabella Atena, sem bil na obisku pri babici in dedku. To sploh ni tako zelo pomembno, ker me porod kot tak ne zanima. Celo tako zelo me ne zanima, da se niti sam nisem želel roditi in me je doktor Müller moral z nožičkom prepričati, da sem sploh prišel na ta svet. Ampak tisto bitje, ki se je rodilo (baje na isti način, kot jaz, le da tokrat ni bilo poleg mojega doktorja Müllerja). To  je popolnoma druga zgodba.

Dan po porodu me je ati naložil v avto in odpeljal v Beljak. Sploh ni hotel povedati, kam greva, sam pa si s tem tudi nisem preveč belil glave. Iz zvočnikov je odmevala glasba po mojem okusu, torej trdi rock in v prijetno ohlajeni notranjosti avtomobila sem užival ob pogledu na mimo bežečo pokrajino. Kot bi mignil sva bila v Avstriji in kaj kmalu tudi v porodnišnici. Takrat sem jo prvič videl. Bežno. Kajti soba je bila polna mamljivih stikal, ki so kar kričali po tem, da jih nekdo pritisne. Nobenega razloga ni bilo, da ta nekdo ne bi bil jaz. Zato je obisk minil v tekanju naokrog in bežanju pred atijem, ki se mu iz meni neznanega razloga vse skupaj ni zdelo ravno smešno. A ne skrbite, malo punčko sem si vseeno dobro ogledal, jo objel in poljubčkal. Tako zelo sladka je bila, majhna, nežna in kar je najbolje moja. Moja sestrica namreč.

Zaupati vam moram majhno skrivnost. Že od nekdaj obožujem otroke. Rad jih objemam in rad sem v njihovi družbi. Iz meni neznanih razlogov to večkrat kot ne ni všeč mamicam omenjenih otrok. Ampak kaj hočeš, tako to je.

Zdaj pa imam doma čisto pravega otročiča, ki ga lahko objemam in ljubčkam po mili volji. Predstavljajte si torej moje veselje, ko sta mamica in Isabella pred nekaj dnevi prišli domov. Mamice se nisem prav nič razveselil. Mislil sem, da me je zapustila, ker je nekaj dni ni bilo, zato sem bil nekaj časa jezen nanjo. Ampak le nekaj časa, mamica je vseeno mamica in moja mamica je zame najboljša mamica na svetu. Jezo je še bolj ohladilo bitje, ki je ležalo na kavču in kar vabilo k temu, da ga poljubčkam. In sem tudi jo. Veste, zdaj sem veliki brat in se moram pričeti obnašati temu primerno. Zato vam kar na tem mestu povem: roke stran od moje sestrice.

Ker je potrebno govoriti resnico, vam zaupam še, da sem sprva bil rahlo ljubosumen na atija. Zadnjih nekaj tednov sva večino stvari počela skupaj in zato je bilo zelo nenavadno videti, kako v rokah drži drugega otroka, pa čeprav je ta drugi otrok moja sestrica. K sreči je v naročje kaj hitro dvignil še mene in ljubosumje je bilo takoj pozabljeno.

Zdaj pa mi oprostite. Zagrabila me je neznosna želja. Takoj moram poljubčkati malo Isabello.

Pa je šel. Kaj naj rečem? Je sploh treba kaj dodati? Več od mene pač naslednjič. Tudi sam moram takoj poljubčkati Isabello. Nasvidenje.