Ponovno je za mano vikend, ki je bil tako lep, kot bi bil narejen po meri človečka, kakršen sem sam. Mogoče se odraslim marsikateri dogodek ne zdi nič posebnega, zato mi boste morali verjeti na besedo, da so isti dogodki v očeh dobrih osemdeset__ centimetrov visokega fantka, ki  se je komaj dobro naučil hoditi, polni pravljičnosti. Tako pač je. Vi, ki se imate za izkušene in primerno razgledane mislite, da morate po pravljična doživetja iti na nenavadne kraje, kakršni so pragozd, tropski otok, severni tečaj ali Domžale. Mi, ki smo majhni, sorazmerno neizkušeni in nasploh dokaj nemočni, pa pravljice doživljamo ves čas.

Meni recimo, sta pravljično vzdušje pričarala kar mami in ati v moji lastni sobici. Do pretekle sobote nisem bil ravno ponosen na kot sveta, ki ga z vso pravico imenujem svojega. Bolj je bil podoben skladišču kot dostojnemu bivališču sofisticiranega malčka. Mami je ves čas polnila in praznila nekakšne kartonaste škatle. Žal so bile postavljene tako nerodno, da jih male stegljive ročice nikakor niso mogle doseči, zato ne morem poročati o tem, kaj se je v njih skrivalo. Dozdeva se mi, da tudi mami ni dobro vedela, kaj je v njih, saj jih je pregledovala večkrat na teden. Kako naj rečem, škatle se nekako niso skladale z ustvarjalnim nemirom, ki sicer vlada moji sobici in vedno znova pričara ravno pravšnjo mero čudežnosti, ki me odnaša v nove in nove neverjetne zgodbe. Zadnjič sem si recimo domišljal, da sem limona in sem vse popoldne iskal čaj, v katerega bi se stisnil.

Torej, preden se preveč oddaljim od osnovnega sporočila te zgodbe (ati me ves čas opozarja, da sem preveč vihrav), moram začeti s petkovim izletom v prav posebno čarobno deželo, ki so jo baje ustvarili Švedi, čeprav se nahaja v Avstriji. Cesta čez gore me je tako močno zdolgočasila, da sem kar zadremal in se zbudil šele v Celovcu, mestu ki gosti svetovno znano in priznano Švedsko prodajalno pohištva. Ta je šele pravljična. Če me ati ne bi privezal v voziček, bi se nemara kar izgubil in se igral cele tedne, če ne leta. Tako pa sem lahko le opazoval pravljični svet, ki je hitel mimo mene. V kotu se je skrivala cela vojska malih bojevniških bobrov, ki so skušali naskočiti trdnjavo hudobne princese. Že na prvi pogled je bilo očitno, da je smrklja ugrabila majhnega zmaja in ga silila, da je po gradu s svojo sapo prižigal sveče. Na drugi strani hodnika je stala omara, iz katere je kukal majhen škrat in me s prstom vabil, naj pridem bliže. A kaj, ko je atija premamila ponudba sveč, ki so jo dokaj nepraktično postavili ravno nasproti čudežne omare. Na oddelku s kopalnicami sem opazil čupakabro, ki je zaman skušala potegniti vodo po tistem, ko se je olajšala kar v razstavljeno straniščno školjko. V zadregi je spreminjala barve, ati pa se sploh ni zmenil zanjo. Bolj so ga zanimale vzmetnice in med pogledovanjem sem ter tja sem slišal, da bomo (končno) vsi trije dobili nove. Moja je stara skoraj toliko kot svet in prav čudežno je, da je preživela tako strašansko dolgo obdobje. Mami pravi, da je že ona spala na njej in ob tem ji je vedno nekoliko nerodno. Torej bom končno dobil novo? Veste kaj, dokler je ne vidim na lastne oči, ne bom verjel.

Kupili smo še omaro (zame), večje število nekakšnih prevlek (baje za vse tri), pa odeje, sveče, kozarce, in še in še in še. Ati je zaradi velikosti nakupa toliko časa stal na blagajni in čakal, da je prijazna gospa seštela, koliko so vse stvari skupaj vredne, da sem sam v tem času pojedel celotno hrenovko.

Na poti proti domu se je polomila naslonjalo atijevega sedeža v avtu. On sicer trdi, da je kriv prejšnji lastnik avtomobila, ki nanj baje ni kaj preveč pazil, sam pa se bolj nagibam k razlagi, da je sedež enostavno imel dovolj. Ati namreč vanj briše zaklade, ki jih išče v nosu. Večkrat sem ga že videl, čeprav dvomim, da bo to tudi priznal. Ubogi sedež je zaradi tako nesramnega in nedostojnega vedenja iz togote kar izpustil dušico. Tako da sem sam dobil novo omaro, ati pa bo verjetno dobil nov sedež.

Doma se je izkazalo, da vse govorjenje o jogiju vseeno ni bilo čisto iz trte izvito in že zvečer sem legel na čisto novo vzmetnico, ki me je objela in popeljala v čudoviti svet sanj.

V soboto, ko sem se vrnil z obiska pri babici in dedku, pa je bila soba čisto spremenjena. Namesto škatel je ob steni stala omara, polna pravljičnih bitij.  Bil sem tako vesel, da sem kot brez glave letal sem ter tja, dokler se mi ni pričelo vrteti.

Še dobro, da je moja sobica sedaj tako lepa. V nedeljo me je namreč obiskala prijateljica Sara. S ponosom sem ji razkazal svoje kraljestvo in še kako vesel sem bil, ko mi je prišepnila, da ji je moja sobica močno všeč. Potem pa se je tako nerodno umaknila in to ravno v trenutku, ko sem jo želel močno objeti, da sem namesto nje objel tla in si prebil ustnico. Po tistem je nisem več maral, sem se pa zato toliko rajši stisnil k njeni mamici.

Prebita ustnica je že pozabljena in komaj čakam, da Sara ponovno pride na obisk. Lahko bova skupaj ujela majhnega palčka, ki mi stalno izmika kocke in ga zaslišala. Nekje sem izvedel, da ima informacije o tem, kje se skriva dežela, zgrajena iz čokolade in smetane.

Mogoče to ve tudi kdo izmed vas?