Če zrelost neke družbe merimo po tem, kako skrbi za svoje najšibkejše člane, lahko mirne volje zaključimo, da je slovenska družba trenutno v vrtcu. Pustimo ob strani odnos do vseh drugačnih in pozabimo na obnašanje večine do starejših. V tem primeru nam ostane le še odnos do najmlajših. Zjutraj sem se spomnil na močno nasprotovanje stanovalcev soseske, v kateri so želeli zgraditi vrtec. Resnično bi to močno okrnilo kakovost življenja v njegovi okolici. Kot dobro vemo, so majhni otroci vsi po vrsti zločinci posebne vrste. Glasni so, umazani, nemarni, radi se žogajo in sploh ne spoštujejo pravil. Grozno, jaz si tudi ne želim vrtca v bližini. Če mi seveda verjamete.

Bi si pa v bližini še kako želel otroško igrišče.

Torej, kako je kaj s tem v naših krajih. Ko sem še sam bil otrok, smo imeli na voljo odlično igrišče pri vrtcu. Bilo je in je še prostorno, varno (brez prometa) in nadvse dobro opremljeno. Vsaj za tiste čase. Omogočalo je vse možne aktivnosti, ki si jih otrok lahko zaželi. Od kolesarjenja, sankanja in smučanja, do prekopavanja peskovnika in guganja. Zakaj sem napisal, da je igrišče še vedno prostorno. Zato, ker še vedno obstaja v podobni obliki, le da se sedaj skriva za visoko ograjo. Pred nekaj leti so okolico vrtca namreč uporabljali uživalci heroina, ki niso ravno poznani po tem, da za seboj pospravijo svoje igle. Vrtec in ozemlje, ki mu pripada so zato zavarovali z ograjo. Popolnoma razumljivo. Žal pa pri nas ni nobene druge možnosti za kakovostno otroško igro. Razen če za to ne poskrbijo kar starši (stari starši) sami in si na domačem vrtu postavijo nekaj igral, peskovnik in bazenček. Tako človeku ne ostane drugega, kot da se skupaj z družinico usede v avto in odpelje do urejenega prostora za otroško igro. Kaj pa, če se mi zdi trapasto za vsako stvar nekam voziti? No ja, v tem primeru nam ostane le še gošča.

Slovenci se zelo radi primerjamo z našimi sosedi, zato je na tem mestu le pravično, da to storimo tudi mi. Kako je torej z otroškimi igrišči v Avstriji. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da na primer na Dunaju nikjer nisi dlje kot deset___ minut hoje oddaljen od igrišča za male otroke, igrišča za večje otroke in športnega igrišča za odrasle. Na voljo so vsakomur, ki si zaželi nekoliko aktivnega preživljanja prostega časa in niso le priročna parkirišča za avtomobile. Otroška igrišča so tako stičiščne točke, kjer se srečujejo starši in malčki in skupaj preživijo kakšno urico v brezskrbni igri.

Na Jesenicah je slika precej drugačna. Edino omembe vredno otroško igrišče so postavili poleg enega izmed trgovskih centrov, daleč od stanovanjskih sosesk. Poleg sta parkirišče in zelo prometna cesta, zato ob odsotnosti ograje lahko le upaš, da otroku ne bo uspelo steči na cesto, preden ga ujameš. Zaradi zgoraj omenjenih razlogov igrišče več ali manj sameva.

K sreči stvar ni prepuščena zgolj prostorskim planerjem. V svoje roke so jo namreč vzeli gostilničarji, ki poleg svojih lokalov postavljajo domišljena igrala. Zakaj tudi ne. Staršev z malimi otroci je vedno več in ni lepšega kot zviranje po plezalih, medtem ko ati pije pivo. Tako so zadovoljni vsi. Otrok zato, ker se lahko igra, ati zato, ker lahko pije pivo in gostilničar zato, ker lahko na koncu isto pivo atiju zaračuna. Američani bi rekli, da je to win win situacija.

Seveda se človek hote ali nehote vpraša, ali mora dobrobit naših otrok resnično biti v rokah gostilničarjev oziroma prepuščena zmožnostim, ki jih ima vsak doma. Ker je naš Mini Fliki prepričan blokar, seveda nima lastne zelenice, kjer bi lahko vadil prevale in kopal po pesku. Zato se mora igrati kar doma, razen seveda ob tistih (ne ravno redkih) priložnostih, ko si ati zaželi piva.

Ne morem si kaj, da ne bi pomislil na pesmico, ki smo jo prepevali še v bivši državi: Lepo je v naši domovini biti mlad. Ali to še vedno drži?

Danes si s tem ne bom belil glave. Še Nodija pogledava, potem pa greva z Gajem ven, na sneg. Včeraj sem mu ves dan obljubljal, da ga bom okepal.