Popolnoma proti moji volji in z glasnim neodobravanjem smo se dober teden nazaj ponovno odpravili proti Dunaju, mestu, ki je iz meni neznanih razlogov tako zelo pri srcu mamici in atiju. A kaj hočeš? Ker sem samo majhen fantek in kljub drugačnim željam popolnoma odvisen od odraslih, sem pač zavil nekaj stvari v culo in skupaj smo se odpravili v bivšo prestolnico (to so atijeve besede, sam ne vem kaj pomenijo).

Ker je v četrtek deževalo ali celo kljub temu (mislim da slednje), smo se iz središča mesta odpeljali do hiše, kjer so včasih živeli cesarji. Sprva sem mislil, da je hiša kar moja, saj mi ati ves čas dopoveduje, da sem poimenovan po nekem cesarju, a se je izkazalo, da je ta cesar živel v Rimu. Ne morem pomagati, občutek sem imel, da na svetu obstaja samo en cesar – jaz. Zdaj pa sem kar naenkrat izvedel, da to ne drži in da sem samo eden izmed mnogih. In zaradi takšnih neljubih presenečenj sem, dragi moji, najraje kar doma.

Zaradi dežja sta me prav necesarsko strpala v voziček zavitega v nekakšno pelerino. Baje na Dunaju tako redko dežuje, da sem se počutil kar nekoliko počaščeno. Pomislil sem pač, kako lepo je, če ti še dež sledi, kamorkoli greš. Nato pa sem si takoj premisli. Pišuka, si predstavljate, da bi se to resnično dogajalo. Imam pa že rajši sončno vreme.

Ker so ceste na Dunaju tako lepe, ravne in široke, smo kaj hitro stali pred vhodom v živalski vrt. Ati je izkoristil priložnost za kratko predavanje (kako tipično). Med drugim je povedal, da je to najstarejši živalski vrt na svetu, ki je hkrati eden najimenitnejših. Čeprav se s tem nisem strinjal, je dejal, da imamo srečo, ker dežuje. „Tako vsaj ne bo gneče,“ je rekel. „Ponavadi je tukaj toliko obiskovalcev, da komaj kaj vidiš.“ Izkazalo se je, da je imel prav. Razen nekaj šolskih skupin smo živalski vrt imeli popolnoma zase. Kot cesarju tudi pritiče. Baje ga je dala zgraditi neka cesarica, se pravi človek moje baže. Zato mi je bilo vse skupaj takoj bolj všeč.

Veste, imam se za izobraženega človečka. Celo svetovljana. Zato sem bil prepričan, da poznam vse živali. Konec koncev rad in pogosto gledam dokumentarne filme o levih, opicah, hrčkih in mravljah. Pa sem se motil. Priznam. Popolnoma in prav nerodno sem se motil. Že ko smo stopili v foglovž (tako je zgradbo poimenoval ati), kjer je bilo vse polno pisanih ptičkov, sem obstal odprtih ust in strmel v množico bitij, za katere niti vedel nisem, da obstajajo. Majčkeno sem bil prežaljen. Pomislil sem, kako mora na svetu obstajati še veliko stvari, o katerih ne vem nič. A sem se ob obisku akvarija hitro pomiril. Piranje poznam, koralne grebene tudi, niti morski konjički mi niso neznani. Sam pri sebi sem prisegel: naučiti se moram vsega o ptičkih. Očitno na svetu obstaja še druga perjad kot vrabci in kure.

Potem pa smo prišli do slonov. Veste, eno je slone gledati po televiziji. Nekaj čisto drugega pa je ta velika bitja videti v živo. Še dobro, da so poleg imeli čisto majhnega slončka. Podil se je sem ter tja, kot to rad počnem sam in uganjal norčije. Strašansko ljubek je bil, a že ta dojenček je bil skoraj tako velik kot naš kavč. Zato sem se hitro odpovedal misli, da bi ga ugrabil in pretihotapil v svojo sobico.

Videli smo še bitja s strašansko dolgimi vratovi, ki se jim bojda reče žirafe. Bo treba kar verjeti. Pa zebre, gnuje, nilske konje, pingvine, tjulenje in še bi lahko našteval. Panda nam je prav nesramno kazala hrbet, zato sem ga tudi jaz pokazal njej in se raje posvetil levom. Iz meni nepoznanega razloga so bili jezni name. Levinji sta renčali skozi debelo steklo in pihali kot mački. Mami mi je razložila, da sta v sorodu z našo Honey in pomislil sem, da jo mogoče vseeno prevečkrat vlečem za rep. Še dobro, da je steklo zdržalo. Precej razpenjeni sta bili in strah me je, da bi mi nemara storili kaj žalega, če ne bi bil varno in nadvse primerno postavljen na drugo stran ograde.

Zato sem si nemalo oddahnil, ko smo se odpravili proti tirolski hiši. In tam je svet ponovno postal lepši in lažje razumljiv. Tirolci so ljudje, ki imajo radi podobne stvari kot jaz. Race, ovce, koze, konje in podobno. Povem vam, ni lepšega kot zjutraj stati pred ogrado, polno ovac. Takoj so pritekle k ograji, da smo lahko izmenjali novice. Sam sem čebljal, ovce so blejale, ati in mami pa sta samo presenečeno stala za mano in odprtih ust poslušala naš pogovor. Povedale so mi, da me v sosednji ogradi čakajo krave. In res so bile tam. Mami je rekla, da je tako kot pri dedku in seveda je bilo res tako.

Pomislil sem, da lahko leve, slone in pingvine obdrži kar cesar, ki živi v hiši blizu živalskega vrta. Sam imam veliko rajši ovce, koze, krave in konje. In veste kaj. Najbolje pri vsem skupaj je, da živijo v isti vasi kot jaz in se mi ni treba voziti na Dunaj ali celo v Afriko, da bi jih videl. Mogoče mi je nekoliko žal le za koalo, ki je tako ljubka, da bi jo človeček kar stisnil k sebi. Ampak samo nekoliko. Ati mi je povedal, da je samo evkaliptusovo listje, ki je zelo zelo drago in si je zato ne bi mogli privoščiti. Mogoče, ko bom večji in bomo imeli več denarja.

Tako, zdaj grem pa poiskati Honey. Že dolgo je nisem potegnil za rep. Levinje naj se kar repenčijo. Kaj pa mi morejo? :-)