Še dobro, da sem se v nedeljo zbudil že pred sedmo. Tako sem po televiziji lahko gledal oddajo, ki ji baje pravijo Telebucki ali nekaj takšnega. Pa še atija sem prisilil, da jo je gledal z mano. Ni bil preveč zadovoljen. Rekel je, da je dolgočasna. Kaj pa on ve, meni so se zdeli naravnost čudoviti. Počeli so stvari, ki jih rad počnem tudi sam. Čebljali so tja v tri dni, se podili naokrog in prekopicali po travniku. Enostavno dobra jutranja zabava. Sploh če človeček oddajo gleda preko roba stekleničke (ne vem, zakaj ji ati pravi tako, ko pa je vendar očitno, da je plastična) polne dobrega, zdravega mleka.

Ati mi je razložil, da v njegovem otroštvu niso gledali Telebuckov. Na vprašanje zakaj je bilo tako, mi je povedal, da se razlog skriva v tem, da jih takrat enostavno ni bilo. Baje niti barvne televizije niso imeli. Gledali so nekakšne Smrkce, ki naj bi bili modre barve. Ne vem, če je to res, mislim da tudi ati ni bil čisto prepričan, saj jih je gledal v črno belih odtenkih in dvomim, da je videl tudi kakšno modro barvo. Ati mi je povedal, da jih je gledal tudi, ko je bil starejši in so že imeli televizijo z barvami. Uff, kar oddahnil sem si. Prepričan sem že bil, da je z mojo družino nekaj narobe. Niti barvnega televizorja niso imeli? Prosim lepo? Mi bo sedaj mogoče povedal, da niso imeli niti računalnika?

Ati mi je povedal točno to. Zasmilil se mi je, računalnik je vendar tako pomemben. Z mamico kar naprej nekaj tapkata po njem in neumno buljita v ekran. Mislim, da v njem živi njun dobri prijatelj z imenom Wiki. Tudi nekdo z imenom Gugl baje prebiva v deželi po imenu internet. No ja, bom moral kar verjeti, kaj pa mi ostane drugega. Ati celo sedaj, ko se pogovarjava, pogleda ne premakne od ekrana in kar nekaj tipka.

Povedati mu moram, kako sem preživel teden, ki je za nami, četudi je bil večino časa poleg. V četrtek sem bil v Beljaku. Avstrija mora v primerjavi z Bosno biti izredno revna država, saj imajo samo Beljak, medtem ko v Bosni najdete celo Jajce. Z atijem sva se sprehajala ob Dravi, kjer imajo zelo prijetno kolesarsko stezo, kjer se takle majhen možic lahko uči hoditi. Da se kar takoj pohvalim, dobro mi gre že od nog. Ne vem, če sem že dovolj trden, da bi pretekel maraton, za kratke pohode pa sem kar primeren. Zdi se mi zanimivi in nekoliko žalostno, ker sem moral iti v Avstrijo, da sem se lahko igral z drugimi otroki in celo s čisto majhnim kužkom, ki baje sploh ne bo več nič zrastel. Pri nas doma mamice tako hitijo s svojimi zakladki, da se niti pogledati nimamo časa, kaj da bi še kakšno rekli. Zato upam, da gremo kmalu spet v Avstrijo, pa četudi le v Beljak in ne v celo Jajce.

Drage mamice, če me slučajno srečate na cesti, mi brez posebnega strahu lahko pomahate ali me celo uščipnete v lice. Jaz sem tisti fantek, ki vam bo z nasmeškom na ustnicah in iskrico v očeh mahal iz vozička v želji, da bi vam kaj lepega povedal.

Včeraj sem se prvič vozil po toboganu. To se mi dogaja ves čas. Da kaj delam prvič, namreč. Ne da bi mi manjkalo izkušenj, le časa še nisem imel za marsikatero stvar. Kdaj ste se zadnjič spuščali po toboganu. Čudovita zabava, vam povem. Ati me je podajal teti Andreji, ki je sedela na vrhu, ona pa me je spuščala navzdol. Mislim, da bi se zabaval do večera, če ne bi vmes kar z glavo butnil v tla in se tako močno razburil, da smo morali oditi proti domu. Ati mi je obljubil, da se bom še lahko spuščal po toboganu, gugal in nasploh uganjal neumnosti, ki vendar pritičejo otrokom.

Takšen je bil torej moj teden. Kakšen pa je bil vaš?