Danes zjutraj sem že navsezgodaj preklinjal osebo, ki si je zamislila poletni čas. To nikakor ni preveč pametno, saj si z nekaj mastnimi kletvicami, izrečenimi na samem začetku dneva, le tega tako močno začiniš, da se okusa po njih ne znebiš do večera. Zakaj sem se torej ujezil na tega, zaenkrat še anonimnega gospoda?

Razlog seveda tiči v osebici, okrog katere se vedno bolj intenzivno vrti moje življenje. Gaju namreč nihče ni razložil, da noč, ko uro premaknemo s poletnega (prigoljufanega) časa v zimskega (ki ga zapoveduje sama narava), lahko izkoristi za daljši spanec. Enostavno zato, ker je ta noč zaradi premika ure za uro nazaj eno uro daljša. Tako pa pogled na uro pove, da je prav nesramno zgodaj. Fantek se je sicer iz svoje sobe pričel oglašati ob svoji običajni uri. A zaradi premika časa ta običajna in delno spodobna ura kar naenkrat postane nesramno zgodnja in pred menoj se razteza nedelja, ki bo trajala vse do ponedeljka. Zato mi prosim ne zamerite godrnjavosti.

Zamero oziroma kar odkrito sovraštvo je precej lažje čutiti do osebe, ki jo poznamo, ne do nekega anonimneža. Zato sem se odločil, da se posvetujem z dobrim prijateljem Wikijem, ki veliko ve in je vedno pripravljen pomagati z informacijami o čemerkoli že.

Torej, oseba, ki jo sovražim to jutro, se imenuje George Vernon Hudson. George je bil novozelandski žužkoljub, ki je želel dlje časa uživati ob svoji strasti, zato je že leta 1895 predlagal kar dvourni premik poletnega časa. Predlog je sicer naletel na široko odobravanje, a ga niso uporabili tudi praktično. Na Georgovo žalost je na podobno idejo deset__ let kasneje prišel angleški gradbenik William Willett, ki danes velja za očeta poletnega časa. Will je bil strasten ljubitelj športov na prostem. Še zlasti je užival pri golfu. In kot gradbenik je imel seveda rešitev za svojo težavo. Ne da bi pomislil na Gaja Julija in njegov jutranji režim, je predlagal, da se v poletnih mesecih ura premakne naprej in mu tako omogoči bolj intenzivno ukvarjanje z izredno zahtevno dvanajsto luknjo, ki mu je ves čas nagajala zaradi peščenega terena. Willova ideja se je zdela presneto pametna in zvita tudi poslancu Robertu Pearcu. A tovrstna naveza na začetku prejšnjega stoletja očitno ni delovala tako dobro kot danes, zato Willu vse do smrti ni uspelo žogice poslati v dvanajsto luknjo, ker mu je za kaj takšnega vsak večer zmanjkalo časa. Šele ko so se v zadevo vmešali Nemci, ki so bolj praktičen narod in so za kaj takšnega seveda imeli tudi praktičen razlog, se je zadeva premaknila z mrtve točke. Takrat so se ravno šli vojno, ki ji še danes ljubkovalno rečemo Velika vojna. In da bi prihranili premog, so vpeljali poletni čas. In to le eno leto po Willovi smrti. Kot veste, jim niti ta premetena poteza ni pomagala in vojno so (ravno tako kot naslednjo) izgubili. Kljub temu, da je Nemčija v vojni bila poražena, se je ideja prijela in kmalu so jo prevzeli tudi ostali narodi.

Priznati moram, da me je ta razlaga nekoliko pomirila. Prepričan sem, da je bil George mož na mestu in je resnično imel rad svoje žužke. Tudi Williamu ne morem zameriti želje, da bi končno premagal dvanajsto luknjo. Da bi sovražil celoten narod? Za kaj takšnega pa tako zgodaj enostavno nimam energije.

In kakšne so praktične posledice vse zmešnjave, ki jo povzroči premikanje ure. Gaj Julij recimo že dobro uro postopa po dnevni sobi, saj na prvem programu naše nacionalne televizije nikakor nočejo začeti predvajati risank. Trenutno zato čepi pod mizo in me žgečka po nogi. Kratek sprehod po televizijskih programih razkrije, da so Nemci bolj prilagodljivi in so že pričeli predvajati otroški program. Zato mi ne zamerite, če se Gaju pridružim na kavču in si tudi sam pogledam kakšno risanko. Razen selitve na Islandijo ali v Kazahstan, kjer ure ne premikajo, mi tako ali tako ne preostane nič drugega.