V petek sem se po natančno polovici kozarčka vina preveč (vem, ker sem štel) spravil v stanje neznosno sladke nostalgije. Vse je že spalo, ko sem se lotil bogate glasbene zbirke, ki sva jo skozi leta, ko se še nisva poznala (in tudi po tem) nabrala s Karmen. Razpoloženje me je kar samo od sebe vleklo proti nemškim glasbenikom in ni trajalo dolgo, že sem v roki imel ploščo dunajske in tudi avstrijske ikone.  Falco še danes velja za največjo pop zvezdo Avstrije in njegov sveži, nekoliko surovi pristop k tej glasbeni zvrsti še danes zveni nenavadno aktualno.

Ker je njegova glasba močno povezana z mestom, kjer sem preživel nekaj let svojega življenja, me seveda vedno prestavi naravnost na ulice Dunaja, tega mesta, ki je tako močno zaznamovalo moje življenje. Zato sem tudi v trenutku, ko sem zaslišal prve takte skladbe z naslovom Jenny, občutil tako močno domotožje, da sem moral na vso moč zajeti sapo.

Prav zanimivo se mi zdi, da tako zelo pogrešam mesto, ki mi ves čas, ko sem ga klical svoj dom, ni bilo prav nič pri srcu. Kaj nismo ljudje smešni. Vedno hrepenimo po stvareh, ki jih ne moremo imeti. Kot Dunajčan sem močno pogrešal pobočja Karavank in sapico, ki tako prijetno hladi poletne večere. Zdaj pa pogrešam vrvež velemesta.

Zato sem si vzel nekaj časa za premislek in prišel do zanimivih ugotovitev. Resda je Dunaj mesto, kjer sem spoznal ljubezen svojega življenja. Je tudi mesto, ki me je prisililo k pisanju, saj sem se bal pozabiti svoj materni jezik. Sivost zimskega mesta se je tako ves čas prepletale z barvitostjo domišljijskih zgodb, ki sem si jih izmišljeval med dolgimi sprehodi po neskončnih ulicah, izgubljen in sam v množici ljudi. Boli me priznanje, da odkar sem ponovno v Sloveniji, nisem napisal ene same pravljice in če sem iskren me malo skrbi, da ni ravno Dunaj s svojim kalejdoskopom vtisov bil tisti katalizator, ki je spodbudil mojo domišljijo.

Mesto me je spremenilo. Postal sem bolj nepopustljiv, manj brezpogojno vljuden in prijazen. Stvari, ki so v Sloveniji slabe, ne jemljem kot same po sebi umevne, saj vem, da se da živeti tudi drugače. Dobre strani življenja na sončni strani Alp zaradi tega cenim le še bolj. Že prej sem sovražil vse oblike nestrpnosti (čeprav je tudi to, paradoksalno, nestrpnost), po tistem, ko sem sam bil tujec, Čefur (po nemško Čuš), Balkanec, pa jih sovražim še močneje.

A vendarle se mi zdi, da vzrok močnega domotožja, ki ga pogosto čutim, ni v teh stvareh. Življenje na Dunaju je bilo brezskrbno, udobno in brez odgovornosti. Vse to se je seveda spremenilo, ko je na svet tako neprepričano prikukal Gaj Julij. Tako majhen je in tako nebogljen. Rad bi mu razkazal svet, po drugi strani pa me je strah, ker je svet tako krut. Lep in grozovit hkrati, poln čudes in poln nevarnosti. Zato šele sedaj počasi pričenjam ugotavljati, kaj dejansko se je z menoj zgodilo ob rojstvu malega sinčka. ODRASTEL SEM.

Zato nemara ne čutim toliko domotožja po Dunaju kot takem, čeprav ga bom rad in pogosto obiskoval tudi v prihodnje: Gre bolj za hrepenenje po časih, ko sem bil še sam otrok. Zdaj je prišel čas, ko moram to čast predati naprej in se vživeti v vlogo starša. Malega Gaja Julija na njegovi poti čaka toliko čudes. Zavidam mu jih, zato jih bom z veseljem (ponovno) odkrival z njim.

In tudi vama, zvesta bralka in pozorni bralec.