Gaj ravnokar počne nekaj, kar ne počne ravno pogosto. Sedi mi v naročju in skupaj piševa te vrstice. Pred nekaj minutami sva skupaj zakurila ogenj v kaminu, saj je gore ponoči pobelil sneg in ni nobene prave toplote. K sreči naša peč tako dobro greje, da nas niti slučajno ne zebe.

Gaj dobro pozna postopke, ki pripeljejo do prijetnega plapolanja ognja. Najprej je peč potrebno očistiti, nato zmečkati in vanjo položiti časopisni papir. Temu sledijo smrekove deščice, ki služijo kot netivo, nanje pa pridejo bukova drva. Vse to bi bilo seveda brez pomena, če ne bi imeli vžigalic in Gaj prav dobro ve, kje so, pa čeprav ne zna in ne more odpreti dotičnega predala. Vžigalice, kot sem mu razložil, tako ali tako lahko upravlja le odrasla oseba. Upam, da je to razumel in mi tudi verjel.

Zato sedaj sediva za mizo in si izmišljujeva zgodbice, ki bi jih zapisala. Gaj mi nekoliko meša štrene, saj stalno pritiska tipke in se igra z miško, zato se moram ves čas tepsti z njim, da mi sploh uspe karkoli napisati.

Preden sem sedel za računalnik, sem si zaželel malo glasbe in ker nobena glasbena skupina ni tako zelo jesenska kot The Cranberries in ker mi enostavno prija skladba Just my imagination, sem si zavrtel to melodijo, ki govori o prijetnem preživljanju vikenda. Kaj hočeš lepšega na takle zasnežen in mračen torek. Izkazalo se je, da Gaj ni le gurman v najožjem smislu besede, temveč tudi glasbeni sladokusec. Ko so zazveneli prvi akordi, je veselo poplesaval po sobi in ni odnehal vse dotlej, ko sem že šestič zavrtel skladbo, ki jo želi deliti tudi z vami. 

Veselo poslušanje.

Gaj in Grega.