Hoja po dveh nogah ni ravno najbolj preprosta stvar na svetu. Če mi ne verjamete, skušajte hoditi pod vplivom nekaj kozarčkov alkoholne pijače preveč. Vsekakor takšna hoja ni najbolj elegantna niti najbolj primerna, kaj šele varčna. Od alkohola omamljen človek cikcaka po cesti sem ter tja, kot bi iskal zlat prstan, ki ga je na isti ulici izgubil dan poprej. Nikakor ni najbolj preprosto loviti ravnotežje na tako nerodnih zadevicah, kot so naše noge (k sreči so ženske hkrati tudi ena najlepših stvari). Podplati so smešno majhni in predaleč od možganov, da bi dobro vedeli, kaj se z njimi dogaja. Zato se mi dozdeva, da moram izraziti veliko spoštovanje do vseh, ki ste komaj začeli uporabljati svoje spodnje okončine še za kaj drugega, kot brcanje v zrak in cepetanje.

Eden izmed takih, ki so pred kratkim odkrili radost hoje, je tudi glavni junak teh vrstic, Gaj Julij. Dolgo se mu je zdelo popolnoma zadosti, če se je po tleh zgolj plazil ali puzal po kolenih. Tudi sede v otroškem vozičku se daleč pride, sploh če ga porivata taka navdušenca nad hojo, kot sta njegova mamica in ati. Zato si je ubogi malček nemara mislil, da je hoja precenjena in da lahko z njo še nekoliko počaka. Vse dokler ni odkril, da mu omogoča proste roke, ki lahko nemoteno stikajo naokrog in vedno najdejo kaj zabavnega za prijeti, ponesti k ustom ali vreči na tla. Nekaj časa so roke seveda bile zaposlene s stenami, kavči, omarami, stoli, mizami in ostalimi priročnimi predmeti, ki se jih je lahko malček oklenil, prijel in ob njih koracal sem ter tja.

Vse dokler ni storil prvega samostojnega koraka. Zgodilo se je kakšna dva tedna po prvem rojstnem dnevu, ko smo ravno bili na obisku Dunaja. Gaj je veselo puzal po stanovanju, v katerem smo živeli in ni trajalo dolgo, že je našel daljinski upravljalnik. Ker je bil na omarici, se je pred tem seveda moral dvigniti na noge. Tako vesel je bil svoje najdbe, da je naredil tri korake proti kavču, preden je ugotovil, kaj se dogaja in se z vso težo usedel na ritko.

Od tistega dne sta minila že skoraj dva meseca in verjemite mi, da je mali Gaj ta čas dobro izkoristil. Korak je postajal vse bolj siguren in vsak dan se je odpravljal dlje in dlje od varnega zavetja sten ter pohištva. Kot že nekajkrat prej mi je postalo žal, ker ne živimo v hiši, kjer bi za takšno početje imel veliko več prostora kot v majhnem stanovanju. Kljub temu se tudi tako hitro najde kotiček v naravi, kjer človek nikogar ne moti in kjer se lahko mladi raziskovalec neustrašno poda na svojo pot.

Kar samo od sebe pa se mi ob tem zastavlja vprašanje. Kdaj otrok shodi? Ko se prvič dvigne na noge? Ko prvič spusti steno in stoji sam ali ko samostojno prehodi nekaj korakov? Sam navijam za zadnjo možnost, čeprav to pomeni, da je Gaj shodil šele pri slabih štirinajstih mesecih. Njegov oče (se pravi jaz) je to storil šele z osemnajstimi, pa je kljub temu navdušen uporabnik dvonožnega pogona.

Kot že nekajkrat prej se je tudi pri hoji izkazalo, kako zelo tekmovalni smo ljudje. In ker smo tudi starši pripadniki te vrste in ker so otroci po definiciji naše največje bogastvo, to pomeni, da smo izredno tekmovalni glede vseh stvari, ki jih naši princi, prestolonasledniki, diktatorčki ali cesarji (v našem primeru in še to zgolj zaradi imena) znajo in zmorejo. Ko se otrok kakšne veščine nauči veliko pred starostjo, ki jo za dotično sposobnost navajajo strokovnjaki, se s tem kaj radi pohvalimo. V spominu mi je ostala babica, s katero sem se letos poleti pogovarjal na Bledu. Tako zelo je hitela hvaliti svojega vnučka in pripovedovati, kako zgodaj je shodil, spregovoril, splaval in ostal čist, da je popolnoma spregledala laboda, ki je z lastnim kljunom želel presoditi, kako zelo sposoben je (sicer izredno simpatičen) fantič. Po drugi strani prijatelj, katerega sinko dokaj modro zaostaja za mejniki razvoja, ki so zacementirani v knjigah, stoično pravi, da je za vsako stvar svoj čas in da bo že shodil, ko bo za to pripravljen.

Ker že dolgo nisem prebral nobene knjige z nasveti za starše, niti ne prebiram tovrstnih revij, se mi seveda niti sanja, kaj bi pri štirinajstih mesecih Gaj Julij že moral znati in za katere veščine ima še čas. Osebno sem skrajno ne-tekmovalen (in zato nepriljubljen soigralec ekipnih športov), zato ne dam veliko na širokoustenje o tem, kaj otrok zna in zmore.

Priznati pa moram, da ga je izredno zabavno gledati, kako negotovo in kot kakšna račka se ziba sem ter tja in pogleduje za novimi možnostmi, kako kaj ušpičiti.