Se še spominjate simpatične in rahlo prismuknjene komedije trije moški in dojenček. Sam se je spomnim bolj tako, medlo. V spominu mi je ostal zgolj splošen občutek, da se po mnenju Hollywooda moški brez pomoči žensk nismo sposobni lotiti tako pomembne in težavne naloge, kakršna je starševstvo. Ker sem bil ob ogledu filma še otrok, je ta občutek (ki so ga podkrepile tudi druge filmske izkušnje) dolgo ostal del mene.

Vse dokler nisem odrastel.

Kar v tem primeru lahko berete tudi kot: Vse dokler se ni rodil Gaj Julij, v določenih krogih bolje poznan kot Mini Fliki.

Takrat sem namreč spoznal, da so vsi stereotipi o moških, ki (običajno pod prisilo) skrbijo za dojenčka, zgolj to: STEREOTIPI. Celo več. Upam si trditi, da smo moški sposobni popolnoma enako dobro skrbeti in poskrbeti za dojenčka, kot ženske. Zaradi pomanjkljivosti, povezane s fiziologijo moškega telesa je seveda popolnoma razumljivo, da v to trditev ne morem vključiti dojenja.

Zgodba s stereotipi, ki so očitno premočno zakoreninjeni v glavah ljudi, se je začela, ko je bil Gaj še čisto majhen. Takrat sva se večkrat odpravila na potep kar sama, brez mamice. Na splošno zgražanje vaških matron, ki jim nikakor ni šlo v glavo, kako si mamica lahko privošči kaj takšnega. Saj je vendarle izključno njena vloga, da skrbi za svojega nebogljenčka. Kot da si mamica ne sme privoščiti kakšne urice oddiha od napornih materinskih opravil. Poleg tega je tudi meni močno prijalo, da sva z Gajem imela priložnost sama graditi svoj odnos.

Da ne bo slučajno kakšne pomote. Pri nas doma vloge niso zamenjane, so pa vsekakor deljene. Ne nameravam se pretvarjati, da sem nekakšen super oče, ki poskrbi za vse. Daleč od tega. Karmen je vsekakor več z Gajem in tudi skrbi zanj veliko bolj intenzivno kot jaz. Mislim, da s tem ni nič narobe. Otrok vendar ne more imeti dveh mamic ali dveh očetov. To nikakor ni kritika istospolnih parov, ki imajo otroke ali si jih želijo. Daleč od tega in upam, da je to jasno. Gre zgolj zato, da se vloga očeta nekoliko razlikuje od vloge matere. Sam  sem recimo z Gajem veliko bolj strog kot Karmen in mu manj popuščam. Tudi najine igre so veliko bolj grobe kot nežnosti, ki jih je deležen pri mamici. Več mu dovolim in ko sva sama, lažje odkriva nove meje. Ko je kaj narobe ali ko potrebuje tolažbo, je mamica tista, ki najbolje zna pomagati. Kadar je v igri, no ja, igra, pa ga ni čez atija. Kar ne pomeni, da ga jaz ne znam potolažiti, kadar je res hudo ali da se Karmen z njim nikoli ne igra.

…

Naj te prazne vrstice ponazarjajo kratek odmor, ki sem si ga vzel, da sem odprl letošnjo kurilno sezono. Še dobro, da imamo globalno ogrevanje, sicer bi nemara moral zakuriti že sredi avgusta. Ko je ogenj že mirno plapolal v kaminu, sem na hitro napolnil Gajev želodček, mu zamenjal pleničko in ga položil k popoldanskemu spancu. Kar me hote ali nehote pripelje nazaj k stereotipom.

Očetje smo v knjigah, revijah in spletnih straneh močno zapostavljeni. Zato z veseljem preberem vsak članek, ki nagovarja ravno očete. Žal se večkrat kot ne zgodi, da se po končanem branju počutim kot največji idiot na svetu, ki ne pozna svojega otroka, njegovih potreb, želja in posebnosti. Zato bi enkrat za vselej in v bran vseh očetov rad ponovil svojo izjavo: očetje smo pri skrbi za otroka lahko enako dobri kot matere. Dobro vem, kdaj je Gaj lačen, žejen, zaspan, polulan, pokakan ali enostavno razdražen. Tudi obleči ga znam sam, kot znam obleči samega sebe, in to barvno usklajeno in letnemu času ter vremenskim razmeram prilagojeno. Edini človek, ki je meni poznano oblekel Gaju pleničko obrnjeno naokrog, je moja mami. Tudi vrečke, v katere shranjujeva pleničke, vedno zavežem, ko vanje vtaknem nov paketek. Koša za plenice nikoli nisem pozabil zapreti, ker ga nimamo. Znam oprati posodo, očistiti kopalnico, posesati tla, pomiti okna in zaliti rože. Ne ustrašim se niti kuhe in menjave posteljnine. Marsikaj od tega opravim celo bolje od Karmen. Lahko bi rekli, da sem analno zavrt ali mogoče poskusili z vljudnejšo trditvijo, lepo in primerno vzgojen.

Se vam svita, kam merim? Oziroma kaj sem hotel povedati s zapisom iz prejšnjega tedna? Mamice, tudi mi znamo poskrbeti za svoje otroke in to brez pomoči sosed, babic, naključnih mimoidočih ali nun. Poznam veliko mladih očetov in vsi po vrsti si zaslužijo nagrado za skrbno nego. Jaz še najmanj. Vse preveč temperamenten sem, da ne rečem vzkipljiv. Pa vendarle ne bi vloge očeta zamenjal za nič na svetu. Prosim vas le za priložnost, da se z njo spopademo po lastnih najboljših močeh in da enkrat za vselej pozabite na stereotipe. Film Trije moški in dojenček je namreč zgolj to: film.

P.S. O tem, kako dejansko z Gajem preživljava čas brez mamice, pa kdaj drugič.