Kaj ni lepo, ko se kakšen dan izkaže za naravnost fantastičnega? Tudi v rani starosti štirinajst mesecev človeček dobro ve, da obstajajo dobri dnevi in tudi slabi dnevi. So dnevi, ko boli trebušček, skelijo dlesni in se nič ne zgodi tako kot bi se moglo. Vse mamljive stvari so izven dosega roke, za večerjo spet dobiš zelenjavno juho, potem pa kakšen idiot ropota z vrati ravno takrat, ko človeček hoče zaspati. Edina tolažba ob takšnih dneh so glasni krikci, ki jih z veseljem spuščam iz ust, da odmevajo po sobici, kuhinji in spalnici, kjer običajno lenarijo mamica, ati in Honey. So pa tudi dnevi, ko je jutranje mleko pogreto na ravno pravšnjo temperaturo in me takoj po zajtrku ati pritrdi v nahrbtnik ter z menoj na ramenih oddrvi v višave. So dnevi, ko je trebušček prijetno poln in so zobki ravno pokukali na plan. In takrat se človeček počuti tako dobro, da kriči od samega veselja, ker dobro ve, da tudi krikci radi in pogosto uživajo v radostih življenja. Sploh kadar je dan lep.

In so seveda dnevi, kot je bila zadnja nedelja. Dnevi, za katere si želiš, da se ne bi nikoli končali. Žal je nedelja za mnoge bila vse prej kot čudovita. Mamico in atija sem slišal, ko sta se pogovarjala o nekakšnih poplavah, ki so zalile Slovenijo (to je država, v kateri živim, samo toliko, kot podatek). Dvomim, da so tisti, ki jim je voda uničila kleti, avtomobile ali še kaj drugega, z enakim navdušenjem kot jaz gledali na svet.

Torej. Vse skupaj se je začelo že zjutraj, ko mi je mamica podarila kilt. In to tisti čisto pravi kilt. Dobila ga je v deželi, ki se ji reče Škotska in v kateri baje vsi moški (razen Angležev) nosijo kilte. Nekaj je govorila tudi o tem, da baje pod njimi nimajo čisto nič oblečeno, a vam iz lastnih izkušenj lahko zatrdim, da se pod kiltom zelo dobro nosi plenička. Ker sem se komaj pred nekaj dnevi naučil hoditi, sem svojo na novo pridobljeno sposobnost preizkusil tudi v kiltu. In ne boste verjeli, šlo mi je super. Ker nog nič ne veže, se premikajo s svojevrstno milino in neutesnjenostjo, zato je premikanje bolj tekoče, lažje in verjetno bolj všečno tudi na pogled. In ker je kilt naredil nekdo, ki se mu reče Klan in prihaja iz Škotskega višavja, sem se v njem počutil veliko bolj pogumnega in samozavestnega kot običajno. Zato sem veselo stikal po stanovanju, plezal po pohištvu in se nasploh imel odlično, vse dokler se takoj po kosilu ni zgodilo nekaj, kaj mi je dan polepšalo še mnogo bolj, kot je to uspelo kiltu, ki je, čeprav čudovit in udoben, vseeno le košček tkanine.

Ati se je ravno pripravljal, da bo pomil posodo, ko je pri vratih pozvonilo. Odbrzel sem do njih, a jih nisem odprl, ker še ne dosežem kljuke. Zato sem čakal atija, da bi to storil namesto mene, pa so se odprla že sama od sebe. In pred njimi je stal kdo drug kot dedek. Nisem mogel verjeti svojim očem. Celo poletje sta z babico namreč bila na kraju, ki se mu reče planina. Pasla sta krave (kot da se ne znajo pasti same) in pazila na konje. Zato sem dedka videl le, kadar me je ati posadil v nahrbtnik in sva se odpravila v gore. Zdaj pa je stal pred vrati. Nisem si mogel pomagati in iz ust sem izpustil svoj najmočnejši, najglasnejši in najdaljši bojni krik, da je kar odmevalo po hodniku.

»Poglej ga no,« je rekel dedek. »Oblečen si kot Škot in tudi kričiš kot kak Škot na bojnem pohodu.«

Od tu naprej je šlo samo še na boljše. Dedek in babica sta povedala, da se je paša zaključila, ker so krave baje pojedle vso travo. »To pomeni, da me boš, če boš le želel, lahko videl vsak dan,« mi je zaupal dedek. Ker me je ati okaral zaradi kričanja, ki mu gre, kot sam trdi, strašansko na živce, si nisem upal ponovno uporabiti svojih malih, a zmogljivih glasilk in sem ga samo objel (dedija, ne atija). Bil sem tako zelo vesel, srečen in nasploh zadovoljen, da me ni potrlo niti ko me je v naročje vzela babica niti ko sta odšla domov. Kajti dobro vem, da se bomo ponovno pogosteje videli. In če to majhnemu možičku ne polepša nedelje, res ne vem kaj mu jo.

Zdaj pa moram iti. Pri vratih zvoni in na sumu imam, da me pred njimi že čaka dedek.

Na svidenje.