11. februar, dan brez dude (Gaj Julij Krže – po nareku zapisal Grega Krže)

Dandanes obstaja dan že za vse. V ponedeljek je recimo Valentinovo, ampak za to je še čas. V torek je bil dan nekega Prešerna, ki je baje pisal lepe pesmice. Bo že držalo, kdo sem jaz, da bom cenil, kako in kaj. Zato se mi ne zdi preveč domišljavo včerajšnji dan, koledarsko bi mu lahko rekli 11. februar, krstiti za Mednarodni dan brez dude.

Vse skupaj se je začelo dopoldne, ko smo z mamico in atijem obiskali prijazno teto, ki so jo močno zanimali moji zobki. Saj vem, da so lepi, a tako zelo zanimivi tudi niso. Spomnil sem se, kako sta se mami in ati pogovarjala o tem, da gremo k nekakšni zobozdravnici. Mogoče jo zobje pač močno zanimajo, sklepam po njenem imenu. Večkrat je omenila dudo, a nisem dobro sledil pogovoru. Mislil sem si pač, da z menoj deli navdušenje nad to domiselno pripravico, ki tako lepo sede v usta in mi tako veliko pomeni. Zaradi tega mi je bila gospa teta zobozdravnica še posebej všeč in obisk je minil v dobri volji.

Po kratkem dremežu je prišlo popoldne. V Radovljici sva se z mamico srečala z Ano in Tatjano. No ja, z njima se je srečala mamica, jaz sem bil preveč zaposlen z malo Saro, s katero sva norela po slaščičarni in se nasploh močno zabavala. Vmes sem si vzel le toliko časa, da sem teti Tatjani pojedel pol tortice. K sreči se nam je čez kakšno uro pridružil še ati, ker je v damski družbi postajalo že malo dolgočasno. Prej ni imel časa, ker uči geografijo in se je z učenci pripravljal na izpit. Dva je celo izprašal in je bil kar malo jezen, ker sta tako dobro znala. Rekel je, da mu gre strašansko na živce, ker vsi tako dobro znajo, da ne more nikogar vreči. Ampak to govori v šali, verjemite mi. Videl sem, kako zelo ponosen je na svoje učence.

Povem vam, lepše sploh ne bi moglo biti. V družbi s prijateljico Saro, ki je ravno prav mlajša od mene, da sem lahko jaz šef in obkrožen z igračami sem pod budnim pogledom atija preživel res lepo urico. Mislim, da se je tudi Sara imela lepo. Žal ne morem biti prepričan, ker ne ona ne jaz ne govoriva kaj prida. Se je pa veliko smehljala in smejala, tako da ji kaj prav hudega ni moglo biti.

Kot vidite, vas želim napeljati na napačno misel, da je zame včerajšnji dan bil čudovit. Saj ne, da ni bil, a kaj ko se je končal katastrofalno. Zvečer se je izkazalo, da tista prijetna teta zobozdravnica vendarle ni delila z menoj navdušenja nad dudo. Celo nasprotno, dudam močno nasprotuje. Baje zaradi zob in dlesni in podobnih neumnosti.  

Veste, dva meseca nazaj mi je šlo že kar dobro brez nje. Zvečer sem pač nekaj minut godrnjal in malo pojokal, potem pa utonil v spanec. Očitno je moje godrnjanje močno motilo našo sosedo, saj je nekega večera pozvonilo pri vratih, mami se je nekaj minut pogovarjala z njo, nato pa mi v usta vtaknila dudo. Nisem sicer čisto prepričan, mogoče je soseda velika ljubiteljica dud in mi je želela le pomagati. Upam, ker mi gre strašansko na živce, če se kdo vtika vame kar tako, brez resnega razloga. Saj vendar nisem tulil sredi noči. Če si človeček malo privošči podnevi, pa tudi menda ni tako zelo narobe. Kajne?

Torej, duda, moja dobra prijateljica, je med dnevnimi dremeži in nočnim spanjem bila varno v mojih ustih. Čez dan je že nekaj mesecev ne uporabljam, saj sem vendarle velik fant in ne kak smrkav dojenček. V bistvu jo je ati kar privezal v mojo posteljico, zato je bila med spanjem vedno pri roki. Vse do včeraj.

Kaj se je torej zgodilo? Meni nič, tebi nič je ati v roke vzel škarje, prerezal vrvico, ki je dudo vezala na posteljico, vzel dudo v roke in mi rekel: »Pridi, Gaj.« Na mojo grozo je šel do smeti in pred mojimi lastnimi očmi dudo vrgel vanje. Groza, katastrofa, svetovna kriza, kratenje človekovih pravic. Za take prekrške bi morali rezati roke. Nisem mogel verjeti svojim očem. Moja dobra prijateljica, v smeteh. Kako bom spal brez nje?

Hi hi. Kot se je izkazalo, sem prav lepo spal tudi brez, saj sem že velik fant. Zvečer sem resda slabe pol ure tulil v posteljici in objokaval svojo ljubljeno dudo. Upal sem, da bo ponovno pozvonilo pri vratih in bo soseda zahtevala, naj mi dudo vrnejo, pa se zvonec prav trmasto ni hotel oglasiti. Namesto tega je k meni prišel ati in mi mirno razložil, da dude ni več in ko mi je zapel še uspavanko, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Kar brez dude sem pričel toniti v spanec in kot bi mignil, je bilo jutro in nov dan, pred menoj pa ponovno neverjetne dogodivščine. Ko mi je ati zjutraj razložil, da je ponosen name, ker sem celo noč zdržal brez dude, sem bil tako zelo vesel, da sem pojedel cel toast in spil velik kozarec čaja.

Tebi, prijateljica moja draga, tolažnica dolgih noči in spremljevalka številnih lepih trenutkov, pa zakličem le še: »Zbogom in hvala za vse.«

Gaj Julij Krže