Konec novembra je prinesel zimsko idilo, začetek decembra pa dež in prvega izmed treh dobrih mož: Miklavža. Zame je ta dobrotnik vedno bil povezan zgolj s piškoti. Kajti moja mami je vedno, ko se je nebo zvečer obarvalo rdeče, razlagala, da Miklavž peče piškote. Hecno, kako se ti takšne prismuknjene bajke vtisnejo v spomin.

Ker pri nas doma nikoli nismo bili verni in so se nekateri celo aktivno spogledovali s komunizmom, Miklavž v mojem življenju ni igral posebej velike vloge. Vedel sem, da obstaja in obdaruje nekatere od mojih prijateljev. Poznal sem njegovo spremstvo, parklje in se ob nastopu dolgih zimskih noči vedno spraševal, če sem bil dovolj priden, da me ne odpeljejo v Hudo luknjo. Se mi pa kot dobrotnik vseeno zdi zelo primeren. Če zaradi drugega ne, vsekakor zaradi tradicije. Dedek Mraz je k nam prišel iz Rusije (vsaj mislim, nisem prepričan), gospod Coca Cola iz Amerike, dobri stari Miklavž pa je darila nosil že našim prababicam in verjetno tudi njihovim pradedkom.

Ker smo doma bili (odkrito ali bolj tako, za foro) komunisti, smo seveda otroci darila dobivali od gospoda z dolgo belo brado in sivo kučmo. Konec leta je zato vedno minil v pričakovanju te ali one igrače, ki je seveda že sredi januarja obležala pozabljena v kakšnem kotu. Verjetno se je tudi zato mami kasneje začela posluževati pižam kot glavnih daril. Te so nas vsaj grele ponoči, če se že igrati ni dalo z njimi. Njen oče, torej moj dedek, Janez je bil večji navihanec. Vsako leto se je preoblekel v Dedka Mraza in lastnoročno razdelil darila svojim otrokom in otrokom iz soseske. Zato sta mami in teta dolgo verjeli v njegov obstoj. Meni se to zdi zelo pravljično in če dobro premislite, v današnjem svetu vera v dobrotnika (kateregakoli že) nikakor ni slaba. Vse preveč lumparij se dogaja. Sodobni Robin Hoodi kradejo revnim in dajejo bogatim (sebi). Zato bi se nemara vsi trije, Miklavž, Božiček in Dedek Mraz morali združiti v nekakšno klapo super junakov. Bradati in trebušasti, modri in vsemogočni bi z lahkoto pometli z vsemi, ki prste radi namakajo v tuje kozarce z marmelado. Tako pa žal vse skupaj ostaja na nivoju bajke, ki ji današnji otroci komaj še nasedajo.

Mogoče tako razmišlja Gorenjec v meni, ampak ali se vam ne zdi vsaj prismuknjeno, če ne že naravnost bedasto, za nakup božičnih daril najemati kredite. Očitno se marsikomu to zdi pametna ideja, sicer jih banke ne bi ponujale. Kaj je res ta praznični čas, ki bi moral biti poln čarobnosti, skrivnostnosti, prijateljstva in ljubezni, zvodenel v izgovor za brezglavo nakupovanje?

Poglejte ga no, porečete. To gotovo pomeni, da mali Gaj Julij ni deležen daril. Seveda se motite. Rad imam obdarovanje, rad obdarujem in rad sem obdarovan. A vse ima svojo mejo. Če pomislim za nazaj, se ne spomnim niti enega (sprva novoletnega nato vse pogosteje božičnega) darila, ki sem ga sprejel. Razen vrečke, ki jo je prijateljica Andreja sešila sama in jo napolnila s čajem, ki ga je nabrala lastnoročno. To darilo se mi je edino vtisnilo v spomin. Ne zato, ker bi bilo toliko vredno, temveč zato, ker je bilo drugačno, izdelano z ljubeznijo in nadvse domiselno.

Gaja je prvi dobri mož že obiskal. „No ja, Grega, ni treba lagati.“ Resnica je pač taka, da je prvega dobrega moža obiskal kar Gaj sam in to na Brezjah. Tam smo praznovali prvi rojstni dan njegove prijateljice Sare, ki se je lani rodila ravno na predvečer Miklavževega. Zato smo razigrano zabavo sredi nazdravljanja preselili v sosednjo dvorano, kjer je otroke in otročiče čakal parkelj. A le zato, da jih je usmeril k dobremu staremu svetniku, ki je za vsakogar imel lepo besedo in skromno darilce.

Gaj Julij je prav netaktno izbral ravno ta dan za prvo pravo slabo počutje. Ne vem, ali je bilo posledica kakšnega virusa ali pa mogoče rasti zobkov. Revček sploh ni bil podoben sam sebi. Crkljal se je pri mamici in se izogibal ostalim otrokom, čeprav je drugače čisto nor na svoje vrstnike. Tako je Sarin prvi rojstni dan in obisk Miklavža preživel v nekakšni čudaški mirnosti, ki je bila le uvod v divjo noč, polno joka in žeje. Sara je svoje praznovanje preživela tudi brez njega, Gaj Julij pa je tudi že zdrav. Zdrav in v polnem pričakovanju drugega dobrega moža, tistega iz Coca Cole. Le kaj mu bo prinesel rdečelični debeluh z belo brado in gromkim smehom? Bomo videli. Če bo seveda uspel zlesti skozi nesramno ozek dimnik, ki vodi do našega kamina.

Ho ho ho.