Vsake toliko časa se človeku med vožnjo z avtomobilom zgodi kaj nenavadnega. Večkrat kot ne v Sloveniji to pomeni, da vidi kakšno še posebej domiselno neumnost. Pred dnevi je recimo na Gorenjski avtocesti nekdo vozil v napačno smer. Da bi preprečili najhujše, so na cestninski postaji Torovo vključili rdeče luči. Dobra ideja, ni kaj, le Slovencev ni nihče upošteval. Skoraj tristo se jih je gladko peljalo skozi rdečo in s tem sebe ter tudi tistega junaka, ki je vozil po angleško, spravili v nevarnost.

Vsake toliko časa pa se zgodi tudi kakšno prijetno presenečenje. Tako sva se s Karmen pred tedni (ja, saj vem, zadnje čase kar malo zanemarjam svoj dnevnik) peljala mimo Beljaka proti Osojskemu jezeru. Cesta je lepa, široka, ne preveč prometna. Čeprav je bila jutranja konica, je zato vožnja potekala tekoče in umirjeno. Brez izsiljevanj in tekmovanj v smislu, kdo ima večje in kdo ima daljšega. Potem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Pred menoj je bil avto starejšega letnika. Če se dobro spomnim, včasih avtomobili niso imeli ravno veliko dodate opreme. Dotični je bil še iz časov, ko ni bilo pritiklin, ki se nam sedaj zdijo tako samoumevne. Dvomim, da je imel servo volan, abs zavore, zračne blazine in petnajst zvočnikov. Zato si lahko predstavljate moje presenečenje, ko je na zadnji desni strani avta pričela utripati rumeno oranžna lučka. Oba s Karmen sva ostrmela in šele, ko je avto zavil desno na stransko cesto, nama je kapnilo: „Smerni kazalnik!“ sva vzkliknila obenem. Tako dolgo že nisem videl utripanja, ki je včasih bilo popolnoma vsakdanje, da sem nanj kar pozabil. Saj ne, da sam ne bi uporabljal žmigovcev. A pri svojem avtu jih vendarle ne opaziš (žal nimam avta, ki bi jih imel tudi na vzvratnih ogledalih – če sem že pri tem, trenutno sploh nimam avta).

To me pripelje do zanimive teme: vožnja otrok v šolo in vrtec. Ni še dolgo tega, ko smo v šolo hodili peš. Tudi tisti, ki so živeli več kot sto metrov stran. Danes pa se generacija zadnjih sedežev poslužuje osebnega spremstva s šoferjem. Šola na Koroški Beli nima omembe vrednega parkirišča in ker stoji ob glavni vaški cesti, za starše ni ravno prijetno iskati parkirišča. Ne, da ne bi obstajala, le nobenega smisla nima parkirati sto petdeset__ metrov od šole, če živih od nje oddaljen komaj petinsedemdeset__ metrov. Zato večina enostavno ustavi kar na cesti in to popolnoma brez opozorila v obliki smernih kazalcev, tako imenovanih vseh štirih. Otroci skačejo iz avta levo in desno in komaj dobro zaprejo vrata, že se avto zapodi nazaj na cesto. Medtem s pločnika leze drug avto. Nikjer prej omenjenega žmiganja, ki bi vsaj rahlo nakazalo, kaj voznik namerava. Vsake toliko mimo pride kdo izmed bolj pustolovskih staršev, ki svoje otroke v šolo vozijo peš. Z roko v roki se prebijata mimo avtov kar po sredini ceste, ker je pločnik pač zgolj še ena primerna površina za parkiranje. V glavnem, vse skupaj nekoliko spominja na posnetke indijskega prometa. Ampak, dragi starši: ste se kdaj vprašali, kakšno medvedjo uslugo s tem delate svojim otrokom. Slej ko prej bo revček šel sam na cesto in niti sanjalo se mu ne bo, kako se v tem strašansko nevarnem okolju obnašati. Pešec proti avtomobilu nima nobene možnosti. Niti najmanjše.

Za konec se ponovno odpravimo v Avstrijo, tokrat v Feldkirchen. Tam sem opazil nekaj tako revolucionarnega in uporabnega, da mi ni jasno, kako da se tudi v Sloveniji nismo domislili česa podobnega. A še prej se odpravimo v Hart, majhno vasico tik pod prelazom Koren. Tam so odprli drive-through bankomat. To pomeni, da se voznik enostavno pripelje mimo, odpre okno in kar iz avtomobila dvigne svoj denar. Očitna ideja, kajne? V Feldkirchnu so šli še korak naprej in zgradili drive-through banko. Resnično. Kar iz avta te skozi okno postreže bančna uslužbenka. Nobenega parkiranja, nadležnega ugašanja avtomobila in popolnoma brezvezne hoje. Iz udobja avtomobilskega sedeža do svojega denarja. Očitna ideja, kajne? Pišite svoji banki. Ali šoli. Si predstavljate drive-through šolo? Nebeško.