?ZA VSE ROMANTIKE TAM ZUNAJ.

   Ko mi je bilo pet let, mi je nekaj dni pred Božičem na misel prišlo nenavadno vprašanje. Kot običajno, kadar me je nekaj zanimalo, sem se obrnil na očeta in ga vprašal: »Če Božičkovi palčki izdelujejo darila za vse na svetu, kdo naredi darila za njih?«

   Oče je odložil časopis, ki ga je ravno prebiral, na kolena, se zamislil in šele čez nekaj minut rekel: »Zanimivo vprašanje. Niti sanja se mi ne.«

   To je bilo prvič, da mi oče ni znal odgovoriti na vprašanje. Mislim sem. Ne, vedel sem, da je najpametnejši človek na svetu in da ve vse. Seveda me je močno presenetilo, ko sem spoznal, da na svetu obstajajo stvari, ki jih niti moj oče ne pozna. Tako sem ves skrušen sedel v dnevni sobi in opazoval ogenj, ki je prijetno prasketal v kaminu. Oče je očitno opazil, da je nekaj narobe, zato je ponovno odložil časopis na kolena in rekel: »Verjetno jih kupijo v kakšni trgovini.«

   »Ampak oče,« sem rekel. »Na severnem polu vendar ni trgovin.«

   »Popolnoma prav imaš. Mogoče pa sploh ne dobijo daril,« je odvrnil oče in ponovno vzel časopis v roke.

   Ob njegovih besedah me je spreletela zona. Vsakdo vendar dobi darila za Božič. Vsakdo. V tistem trenutku sem se odločil, da moram priti stvari do dna. Vse po vrsti sem gnjavil s tem vprašanjem, a do kakšnega pametnega odgovora nisem prišel. Sosedov fant, ki je leto dni starejši, mi je zabrusil: »Ne sprašuj neumnosti. Če se ti to zdi tako pomembno, pač vprašaj Božička.«

   Seveda tega njemu ne bi nikoli priznal, vse preveč zoprn mi je bil, a ideja se mi je takoj zdela zanimiva. Seveda, kdo drug kot Božiček naj bi poznal te stvari,.

   Bil je že dan pred božičnim večerom, zato ni imelo nobenega smisla v roke vzeti papirja in svinčnika ter preprosto napisati pismo Božičku. Zato sem se odločil, da ga počakam in vprašam kar osebno.

   Takrat smo živeli v veliki hiši na robu gozda. V dnevni sobi je bil ogromen kamin in ker vsak otrok ve, da Božiček v hišo pride ravno tam, sem se določil, da ga s piškoti in mlekom počakam kar na kavču. V kotu sobe je stalo ogromno božično drevo z lepo rdečo zvezdo na vrhu. Sobo je osvetljevala le modra svetloba lučk, ki so gorele na drevescu. V kaminu že cel dan ni bilo ognja. »Da se Božiček ne bo opekel,« je že zjutraj rekel oče in pomežiknil. Na polici nad kaminom so bile pritrjene lepe pletene rdeče nogavice, za katere sem vedel, da bodo kmalu polne bonbonov.

   Bilo mi je komaj pet let, za mano je bil dolg dan in v sobi je bilo kljub ugasnjenemu kaminu prijetno toplo. Zato ni nič čudnega, da sem zaspal in le srečnemu naključju se imam zahvaliti, da Božička nisem popolnoma zamudil.

   Prebudil me je nenavaden zvok. Bilo je, kot bi nekdo zakvakal. Takoj sem bil popolnoma buden in opazil sem velikega debelega moža, oblečenega v rdeče, ki se je ravno sklanjal proti odprtini kamina. Zjutraj sem pri kaminu pozabil rumeno kopalno račko. Verjetno je stopil nanjo in to me je prebudilo.

   »Počakaj, Božiček,« sem zaklical in ga nemalo prestrašil. Kar skočil je v zrak, rekel: »Ho ho ho,« in se obrnil proti meni. Imel je najprijaznejši obraz, kar sem jih kdajkoli videl. Sredi njega sta se iskrili dve topli očesi, ustnice pa so bile razpotegnjene v čudovit nasmeh, ki je  poudarjal rdeča lička.

   »Mali moj,« je rekel pretkano. »Kaj želiš?«

   »Vprašanje imam zate, Božiček,« sem rekel.

   »Vprašanje? Torej so ti bila lanska darila všeč?« je vprašal sumničavo.

   Debelo sem pogledal in rekel: »Seveda so mi bila všeč. Mar komu niso?«

   »Presenečen bi bil, koliko otrok me vsako leto čaka, ker je bilo nekaj narobe z darili. »Hotel sem zelen avtomobilček, ne rdečega,« porečejo. »Zakaj ima moja punčka modre oči,« pravijo. »Kocke, ki si jih prinesel lani, so premajhne,« negodujejo. Si prepričan, da je bilo vse v redu?«

   »Ne skrbi, meni so darila vedno všeč. Tudi če ne dobim tistega, kar sem si želel,« sem rekel in z vzdihom olajšanja se je usedel poleg mene. Ponudil sem mu mleko in piškote, ki sem jih pripravil zanj. Pojedel je dva, preden je rekel: »Kakšno je torej tvoje vprašanje?«

   Kar brez ovinkarjenja sem vprašal: »Kdo naredi darila za Božičkove palčke?«

   Tretji piškot, ki ga je ravno jedel, se je Božičku zataknil v grlu in pričel je glasno kašljati. Spil je požirek mleka in odleglo mu je.

   »Od kod pa tebi takšno vprašanje?« je končno rekel. »Če povem po pravici, niti sam ne vem. Tako se zmeniva. Pozanimal se bom in ti povem prihodnje leto.«

   Odšel je, jaz pa sem se odpravil v posteljo.

   Božič je minil, minil je Silvester, leto je šlo naokrog kot bi mignil. In kmalu je spet bil tu predbožični večer. Bil sem leto starejši, a nič pametnejši in še vedno me je močno zanimalo, kdo izdeluje darila za palčke, ki jih sami tako pridno izdelujejo za vse ostale.

   O svojem srečanju z Božičkom nisem pripovedoval nikomur. Resda mi je bilo komaj pet let, ko sem ga srečal prvič. Kljub temu sem vedel ,da mi nihče tega ne bi verjel. Zato sem molčal, tega dne pa ponovno pripravil mleko in piškote ter se ugnezdil na kavč. Tokrat sem ostal buden in nekaj minut zatem, ko je v uri na hodniku bilo polnoč, se je prikazal z velikim nasmeškom na obrazu.

   »Ho ho ho, prinašam darila in odgovor na težko vprašanje,« je rekel, hitro napolnil nogavice, ki so visele nad kaminom in se odpravil do drevesca, kjer je odložil svoj tovor, potem pa je sedel poleg mene, na dušek izpil mleko in rekel: »Tvoje vprašanje mi ni dalo miru in takoj ko sem se vrnil na severni tečaj, sem poklical glavnega palčka. Povedal mi je zanimivo zgodbo. Rekel je, da je za njih Božič vse kaj več, kot le darila. »Več sreče je v obdarovanju,« mi je zaupal. Zato vsak od palčkov v vrečo vrže listek s svojim imenom. Nato vsak izvleče listek iz iste vreče in ime, ki ga je izvlekel, je ime tistega palčka, ki ga mora obdarovati.«

   »Ampak, kaj pa če potegne iz vreče svoje ime?« sem vprašal.

   »Rekel je, da se to pogosto dogaja, a nikogar preveč ne moti. Veselja ob sprejemu darila jim nič ne more pokvariti. Veš, palčki imajo prav. Ljudje ste pozabili uživati ob malih stvareh. Zadnja leta naokrog vlačim še ene sani, ker na stare ne spravim vseh daril. Pa misliš, da so otroci zadovoljni. Kje pa. Vsako leto dobim več pritožb. Ti si dober fant, ko bi le bilo več takih.«

   Pobožal me je po glavi, vzel piškot in odšel. Nikoli več ga nisem videl.

OPOMBA: Zgodba je bila prvič objavljena 21. 12. 2008 na Radiu Triglav