Komaj verjamem, da je Karmen noseča že pet mesecev. Kam je šel ves ta čas? Očitno sva se izgubila v rutini in nama sploh ni uspelo opaziti, da je na poti še en otročiček. Gaj Julij je seveda glavni krivec, ker zahteva veliko pozornosti in zvečer običajno samo padeva v posteljo. Kriv je tudi posredno, saj sva vse skupaj doživela že pri njem in se nama sedaj nosečnost ne zdi nič posebnega. Ko sem Karmen vprašal, če se ji porod, zdaj ko ima s temi rečmi izkušnje zdi težji ali lažji, je odgovorila: »Zdi se mi lažji, ker vem kaj me čaka. Po drugi strani pa se mi zdi težji. Ker vem, kaj me čaka.«

Torej, Karmen začenja 23. teden nosečnosti, trebušček je že lepo viden, čeprav je pridobila le nekaj kilogramov. Detece je zelo aktivno, rado se suče in brca. Kadar Gaj dela zdraho, se mu rado pridruži. Upajmo le, da bosta tako lepo sodelovala tudi po rojstvu. Gaj ve, da se nekaj dogaja, a se mu verjetno niti sanja ne, kaj. Večkrat sam od sebe poboža mamičin trebušček. Tudi Honey ve, v katerem grmu tiči zajec in je dejansko vedela še pred nama. Živali imajo pač bolj izostrene čute, nam jih je civilizacija uspela otopiti. Tudi sam sem že imel priložnost čutiti brco ali dve, kar je zame novo. Gaj se je namreč umiril vedno, ko sem položil roko na trebušček.

Doslej je vse potekalo tako, kot je treba. Razen nenavadnih okusov za hrano in rednih intervalov slabe volje (ki se jim obilno pridružujem tudi sam) nosečnost ni vredna posebne omembe. Kar je vsekakor dobro.

Ker sva se želela prepričati, da je dete zdravo in normalno razvito, sva se odločila za popoln pregled organov z ultrazvokom. Merjenja nuhalne svetline nisva opravila, ker nima nobenega smisla, saj bi otroka obdržala, tudi če bi se izkazalo, da kaže znake mongoloidnosti. Zato bi samo metala denar v zrak. Popolno pregled organov se mi zdi bolj smiseln, saj se zdravniki lahko že pred porodom pripravijo na določene posege, če je z otrokom karkoli narobe. Deležen ga je bil že Gaj Julij, zato nima nobenega smisla, da ga ne bi privoščila še otročičku, ki lepo raste v Karmeninem trebuščku.

Tako sva se na lepo sončno dopoldne odpeljala proti Beljaku. Vremenoslovci so napovedovali prihod močnejšega sneženja, kar bi nama lahko nagnalo nekaj strahu v kosti, saj sva se podala preko Korenskega sedla, a nekako si s tem nisva belila glave. Konec koncev sva si sposodila očetovega terenca (takšnega pravega, ne enega izmed ogabnih cestnih zverin, ki jih imajo tako radi dandanes). Že čez nekaj ur se je izkazalo, da je vremenska napoved bila na mestu, a o tem kasneje.

Če si vajen slovenskih bolnišnic, ki so sicer po strokovni plati enako dobre kot avstrijske, imaš v Deželni bolnišnici Beljak občutek, kot bi vstopil v hotel s petimi zvezdicami. Porodni oddelek je bil čudovit že leto in pol nazaj, ko se je rodil Gaj. Zato sva bila s Karmen kar nekoliko presenečena, ko sva opazila, da je bil deležen popolne prenove. Če bi se česa takšnega lotili v Sloveniji bi po poldrugem letu menda šele začeli pleskati stene. Avstrijci so hitrejši ter bolje organizirani in ker za javnimi naročili ni toliko lumparij kot pri nas, si lažje privoščijo obnovo sicer že prej modernega oddelka.

Karmen je vpisala svoje podatke in hip za tem je skozi vrata prišla zdravnica, ki je na svet spravila Gaja. Opravičila se je in rekla: »Pregledi so se nekoliko zavlekli.  Na vrsti boste približno pol ure kasneje.  Upam, da to ni preveč neugodno za vas?«

In sva pač malo čakala. Pol ure se je resda spremenilo v eno uro, a se je kmalu izkazalo, kje je razlog za takšno zamudo. Na obisku so namreč imeli strokovnjaka za podrobne preglede z ultrazvokom, ki si je pač za razlago vzel nekoliko več časa. Zato so poleg njega v ordinaciji bili še štirje zdravniki, vsi navdušeni kot kakšni šolarčki na še posebej zanimivem predavanju.

Ker je moja nemščina pod težo strokovnih izrazov resno poklekala in ker se je vmes mešalo še latinsko izrazoslovje, sem rajši z zanimanjem opazoval dogajanje na zaslonu. Noro, kako zelo je napredovala tehnika. Navdušeno sem opazoval hrbtenico, prste na nogah, nosek, male možgane jetra in desno ledvico. Zdravniki so delovali pomirjeno in ker se je med medicinsko latovščino pogosto vmešal izraz ''popolnoma normalno'', sem bil pomirjen. Zaključek: otročiček je primerno razvit in popolnoma normalen.

In zdaj še glavno vprašanje: Ali je fantek ali punčka?

Kaj ko bi tule zaključili in se te zagonetke lotili naslednjič, ko nas čaka tudi pustolovska pot čez zasnežen prelaz Koren?

Do takrat pa en prav lep gorski pozdrav.