Nisem še šel spraševat naokrog, a mislim, da so si ljudje v naši soseski krepko oddahnili. Končno nam je namreč uspelo izključiti enega od virov hrupa, ki onesnažujejo naše okolje. Po zadnjem večjem izbruhu, za katerega sem bil kriv sam, se je Gaj Julij končno umiril. Pred dnevi sva šla na sprehod v gozd. Nisem se zavedal, a na hrbtu sem s seboj prenašal svetovno lakoto, ki se je začela napovedovati sredi poti. Polglasno negodovanje se je sprevrglo v kričanje epskih razsežnosti. Če so se kje naokrog potikali medvedi, so bržkone že v Nemčiji. Verjetno zadostuje sledeče dejstvo: levo uho še danes ni popolnoma pri sebi. Občutek imam, kot bi poslušal skozi vato. Upam, da mi sinko ni povzročil trajne škode.

Običajno so Gajevi izbruhi razburili tudi mene, tokrat pa mi je uspelo in ostal sem popolnoma miren. Po dobri meri sadnega jogurta in utišani lakoti se je umiril tudi glavni junak teh zapisov in od takrat je pri naši hiši blažen mir.

Kako to, povprašate? Po obsežnih raziskavah, ki so obsegale predvsem dnevno gledanje oddaje o varuškah na Trojki sva s Karmen prišla do zanimive ugotovitve. Za (slabo) vedenje otrok so skoraj izključno krivi starši. Otroci sami od sebe so prav luštni, le vodstvo mora biti pravo. Pri nas sta bila krivca dva: moja hitra jeza in popuščanje s strani mamice. Verjeli ali ne, ko sem sam jezo spravil pod kontrolo in ko je tudi Karmen postala bolj nepopustljiva, je Gaj Julij postal popolnoma drugačen majhen fantek.

Kaj se je torej zgodilo? Kar naenkrat (vsaj večino časa) Mini Fliki ne more več vplivati na moja čustva. Konec koncev je zmaga njegova vedno, ko me razjezi. In ko sem sam slabe volje, je slabe volje tudi on. Zato sem sam še bolj slabe volje in tako naprej. Začaran krog. Ubožec se je zato zmotoma naučil, da pozornost dobi samo s kričanjem. Nočna prebujanja in hrupno negodovanje človeku dodobra načneta živce, a je kljub vsemu to le izgovor. Jeza je uničujoča, a zdaj lahko z gotovostjo trdim, da sem ji nadel uzdo in vajeti in enkrat za spremembo jaz jezdim njo in ne ona mene.

In tako se je dan za epskim kričanjem v moje levo uho pripetilo nekaj zanimivega. Gaj naju je želel zvabiti v svojo sobo, kjer bi se skupaj igrali. In sva šla. Minilo je pol minute, ko je pričel kričati. Midva s Karmen pa sva ga presenetila, saj sva vstala in odšla v kuhinjo. Ko se je pomiril, sva šla nazaj k njemu. Takšno podajanje sem in tja smo se šli kakšne pol ure, ko se je zgodilo nekaj neverjetnega. Gaj Julij je ugotovil, da je najina pozornost kar naenkrat pogojena z njegovo dobro voljo in lepim obnašanjem. Tistega večera smo se prvič igrali več kot pol ure, ne da bi iz malih ustec prišel en sam krikec. Naslednje jutro je spal do sedmih in se prebudil popolnoma nasmejan.

Po še enem dnevu podobnega drila je Gaj Julij čisto spremenjen fantek in v našo malo družinico je ponovno posijalo sonce. Veliko smo se presmejali, preigrali in tudi naspali smo se pošteno (končno). In to le zato, ker sem sam uspel ukrotiti svojo jezico in sva oba s Karmen našemu malemu cesarju postavila jasne in nepremakljive meje.

In kako naprej? Izgovorov ni več. Gaj Julij je pokazal svoj pravi obraz in povem vam, fantek je prav prismuknjeno prijeten. Sam moram svojo jezo nositi v gozd, kjer se ob naporni hoji navkreber raztopi kar sama. Karmen pa je ugotovila, da pri določenih zadevah splača biti trši, zato da si pri drugih lahko privoščiš biti bolj mehek.