Včeraj sem imel priložnost spoznati, kaj me čaka v bližnji prihodnosti. In moram priznati, da so se mi ob spoznanju nekoliko zatresle hlače. Zgodilo se je nekako takole:

Gaj se je s Saro dogovoril za srečanje na igrišču za malčke v Begunjah na Gorenjskem. Ker seveda brez staršev ne gre, je to pomenilo, da smo poleg bili tudi dve mamici in dva atija. S Petrom sva na poti proti igralom prehitela ostale in sva se tako sama in skupaj s praznim Sarinim vozičkom znašla pred igriščem, polnim otrok in staršev. Kar nekoliko hecno sem se počutil in strahoma sem pogledoval naokrog, če se komu zdi nenavadno, da pred ograjo igrišča postavata dva tipa s praznim vozičkom. K sreči je kmalu prišla težka konjenica in po uvodnem zviranju sem ter tja sva se s Petrom preselila nedaleč stran, da bi v miru spila pivo.

Vse skupaj je potekalo kot je treba. Pivo je bilo hladno, pogovor zanimiv, zrak poln ptičjega petja in vonja po pomladi. Nekako tako, kot mora biti. Potem pa... No ja, potem je blizu pripeketala omenjena težka konjenica in idile je bilo konec. Ali se je komaj začela? Kaj vem? Tako ljubka sta bila, ko sta se igrala s kamenčki, da sta nekako dopolnila sliko in dan je bil v mojih mislih krščen za lepega.

Vse dokler se mala raziskovalca nista odločila za avanturo in jo ročno mahnila nazaj proti igrišču. Pa sem šel za njima, medtem ko so ostali uživali ob pijači. Uff, vam povem. Preživeti petnajst minut z Gajem je kar naporno. Če poleg pride še Julij, toliko bolj. Ko k tej mešanici dodamo še Saro? Zanimivo, poučno in predvsem naporno. Sara je namreč pripadnica šole vedenja, v katero hodi tudi Gaj. Tam jih učijo svojeglavosti, trme in tankočutne sposobnosti v premeru dvajset_ih metrov čim prej najti največjo nevarnost. Dokler moraš naokrog loviti ali poditi le enega, še nekako gre. A kaj, ko sem tudi jaz samo eno bitje, z dvema rokama, dvema nogama in očmi na eni strani glave. Pa bi vsekakor bilo bolje, če bi imel vsaj tri roke, če že oči na zatilju ne.

Sara je prva opazila španjela, ki na pogled ni bil ravno najbolj prijazen. Veselo se je zapodila proti njemu in se mu vrgla za vrat, kuža pa je samo prestrašeno stal na mestu in jo gledal. Iz varnostnih razlogov sem jo ročno odstranil, ko je kužka opazil še Gaj in se seveda tudi on zapodil vanj. Tako smo se kaj kmalu šli igrico objemanja psa, ki bi jo brez težave izgubil, če ne bi par metrov stran stal še en pes. Bil je večji, skodran, črn in že na prvi pogled bolj prijazen od  španjela. Tudi tega psa je prva opazila Sara, se zapodila vanj in takoj jo je podrl na tla, čisto preprosto zato, ker je bil tako vesel, da je energično mahal z repom in se zaganjal vanjo. Na pomoč je takoj pritekel Gaj in dobil polno dozo vlažnega pasjega jezika po obrazu. Dobra taktika, oba sta se namreč kar takoj odpravila stran, medtem ko sem ga sam hvaležno pobožal po glavi in mu namenil nekaj prijaznih besed. Sara in Gaj pa sta, ne bodi ga len, že tekla na igrišče in se zagnala proti toboganom. Na dotičnem igrišču imajo tri in vsi so namenjeni majhnim otrokom. Leva dva stojita skupaj, desni pa je kak meter in pol stran. In seveda se je Sara zapičila v enega od levih, medtem ko je Gaj vztrajal pri svoji odločitvi za desnega. Naslednjih nekaj radostnih minut je tako minilo v nenehnem skakanju sem ter tja, lovljenju enega, lovljenju drugega, pomoči pri premagovanju klančka, ki vodi do vrha toboganov in skakanju nazaj k vznožju. Kaj kmalu so mi stvari začele uhajati iz rok in ko so na tla pričele padati še ritke, sem oba pobasal v naročje in se odpravil nazaj proti ostalim.

Ko sem sedel za mizo, srknil dva požirka piva in si nekoliko oddahnil, me je presunilo: čez nekaj kratkih mesecev bom ves čas imel na skrbi dva. In povem vam, da sem se misli resno ustrašil. Nekaj minut s Saro in Gajem je bilo dovolj za dvom o mojih sposobnostih hkratnega krotenja dveh malčkov. Upam samo, da skrivnostno bitje, katerega spola  in imena ne poznate, medtem ko sam poznam oba oziroma vse tri, ne bo tako zelo energično kot sta Sara in Gaj Julij. Zadnji čas je namreč, da bi se kdo usmilil tudi ubogega starega mene.