Drago moje dete.

Ura je točno 5.56 na deževno četrtkovo jutro osemindvajset_ega aprila. Danes grem v službo šele ob deset_ih, zato je seveda na mestu vprašanje, zakaj nisem malo dlje ostal v postelji. Mislim, deževno jutro in to, nobene potrebe po zgodnjem vstajanju. No ja, vedno je treba upoštevati tudi tvojega bratca, ki si je vbil v glavo, da je potrebno dan začeti že ob pol šestih in se nikakor ne da prepričati v nasprotno. Najbolj žalostno pa je, da bo že čez slabo uro po stanovanju hodil popolnoma zaspan. Vsekakor se že vnaprej opravičujem, če bo spanec kratil tudi tebi in hkrati srčno upam, da ga ne boš še ti meni. Opozorilo. Vsa zgodnja vstajanja imam zapisana in Gaja Julija v najstniških letih čaka točno toliko zgodnjih vstajanj, kot sem jih bil v njegovi rani mladosti deležen sam.

In zato sedaj sedim za računalnikom in ti pišem, namesto da bi sanjal o tebi. Medtem tvoj bratec skače sem in tja po dnevnem prostoru in zganja norčije. Kmalu bom zakuhal čaj in v miru ga bova spila, a še prej si bom pač vzel nekaj trenutkov zase. In zate.

Včeraj smo obiskali slapove Peračice. Prvič in še to na povabilo. Kako smešno in tudi žalostno je, da tako malo poznamo Slovenijo. Celo kraje, ki so blizu nas. Peračica recimo teče skozi sklade zelenega vulkanskega tufa in je zato njena struga precej drugačna od strug ostalih gorenjskih rek. Slap resda ni velik kot Niagara, je pa zato resnično lep in nemalo pravljičen. Tja smo se odpravili skupaj z Ano, Saro in Petrom. Sara je ravno tako navihana kot Gaj, zato ni čudno, da sta se kar dobro ujela. Oponašata eden drugega in se verjetno na ta način naučita veliko novih norčij. Včeraj, recimo, sta odkrila radosti čofotanja po blatu. Tvoj bratec je bil blaten od nog do glave, a po zadnjem padcu v vodo sva z mamico vsaj tako pametna, da imava vedno s seboj dodatna oblačila. Tudi Sara je bila rahlo blatna, a kot se za damo spodobi, še zdaleč ne tako zelo kot Gaj. Sploh pa, porečeš, saj otroci vendar morajo skakati po lužah. Vsekakor, vsekakor. Tudi jaz sem skakal po lužah in še danes rad stopim v kakšno še posebej blatno. Nič slabega ne mislim s tem svojim nerganjem. Le povedati želim, kako je bilo.

Do napovedanega poroda so še dobri trije tedni. To še ne pomeni, da ne smeš na svet pokukati kak dan ali teden pred tem. Gaj se je rodil dvanajst dni po roku. Povem ti, takšno čakanje nikakor ni prijetno. Zato te na tem mestu prosim: ne zamujaj preveč. Si precej živahno bitje, v mamičinem trebuhu se tako močno obračaš, da naju je strah, kdaj bo skozi trebuh pogledala tvoja roka. Naj ti zaupam, da je zunaj več prostora kot v maternici in zato človek pač lažje v miru miga s svojimi ročicami in nožicami.

Sicer pa, prideš ko prideš in niti sekunde prej. Na tem svetu je zate že vse pripravljeno. Čaka te zibka, ki jo je prav prijazno kupila tvoja babica Mojca. Čakajo te polni predali najlepših oblačilc, ki jih je z ljubeznijo zbrala tvoja mamica. In čaka te neprespan, neobrit ati, ki je resda na čase precej nergav in hud, a drugače čisto neškodljiv.

Kaj sem rekel malo prej? Minilo je slabe pol ure in Gaj Julij že postaja zaspan, kar vodi neposredno v slabo voljo. Najbolje, da grem pristavit za čaj, preden zbudi še mamico in tebe.

Do naslednjič.

P.S. Šele sedaj sem se ozrl skozi okno in opazil, da je vrhove gora pobelil sneg. Čudovito.