Zdravo.

 Mamica in tvoj bratec spita, jaz pa preganjam dolgčas s klasično glasbo in pisanjem. Še nekaj dni je do tvojega napovedanega prihoda. Prosim, ne obiraj se preveč. Gaj Julij si je vzel dvanajst dni čez rok, pa še potem ni hotel ven in so ga morali prepričati na drugačen način. Veš, odkar sem se odpovedal dnevnim novicam, ta svet ni več tako zelo grozen. Pravzaprav je kar lep. Vsak dan se zgodi na tone čudovitih stvari. Seveda o njih nikoli ničesar ne slišimo, ker so uredniki prepričani, kako zelo dolgočasna je dobrota. Zato rajši prikazujejo grozote in če človek preveč spremlja novice, se mu dozdeva, kot bi cel svet ponorel.

 Kaj ko bi se danes posvetila lepim novicam? Zunaj dežuje. Zdi se mi, kot bi kapljice udarjale ob okensko steklo v taktu Beethovnove glasbe. In ne, nisem zadet, le domišljija deluje v polni meri. Dež je dober, razen če te ujame sredi sprehoda, pa še takrat ni tako zelo grozen. Narava ga potrebuje in lepo je gledati gozd skozi koprene vode, ki pada z neba, da bi napojila žejno prst. Z neba spira nesnago in ko se zjasni, za seboj pusti jasnino, ki jemlje dih. Meni osebno je spomladanski dež pomemben tudi zato, ker iz ozračja izpira cvetni prah. Seneni nahod ni mačji kašelj in deževen dan mojemu nosu prinese veliko olajšanje.

 Mogoče kasneje posije sonce. Tudi to je čudovito, sonce v moje življenje vedno prinese pozitivno energijo. Potok je narasel in hiti proti Črnemu morju, kot bi se mu mudilo prenesti pozdrav iz gora. Mogoče se mu mogoče pač ne, le potok ve.

 Nedelja je in dan se počasi preveša v popoldne. Ob nedeljah se ponavadi ne zgodi ravno veliko. Zaspan dan je to, mogoče celo dolgočasen. Dan za izlete, obiske prijateljev, popoldanski dremež ali posedanje pred televizijo s kozarcem vina v roki. Deževno nedeljsko popoldne je primerno tudi za uživanje ob skodelici vročega črnega čaja z mlekom in medom ter dobri knjigi. Ko končam to pismo, si bom privoščil ravno to: čaj in knjigo. Knjigi, ki jo berem, je naslov Tri skodelice čaja. Hihi, kakšno naključje. Govori o ameriškem plezalcu, ki se odloči, da bo pomagal ljudem na skrajnem severu Pakistana. Otroci tam se šolajo kar pod milim nebom, zato jim namerava zgraditi šolo. Nenavadno je brati o otrocih, ki kar sami od sebe pridno sedijo na tleh velike skale in se učijo poštevanke. Še bolj nenavadno pa je brati o dobroti in vztrajnosti enega človeka, ki je vsaj malo spremenil ta svet na bolje.

 Verjetno bi se morali bolj zavedati svoje moči. Vsak lahko stori nekaj za to, da bi svet bil lepši dom za vse nas. Včasih zadostuje že nasmeh.

Naj se tudi jaz poslovim z nasmehom. Komaj čakam, da se vidiva. Nekoliko se mi smili le tvoj bratec. Nič več ne bo edinček. Dopoldne ga je obiskala Sara in prav lepo ju je bilo gledati skupaj. Zato upam, da se tudi on veseli tvojega prihoda. Večkrat te poboža kar skozi mamičin trebuh in tudi ti se ga vedno razveseliš in pričneš razgrajati po svoje.

 Še nekaj dni in boš tu. Spočij se, čaka te naporna pot.