Pravljica za vse, ki mislite, da se zima nikoli ne bo končala. Torej tudi za Mini Flikija, ki je danes moral prenašati strašansko hladen veter, ki je med najinim sprehodom vlekel po pobočjih Karavank in naju dodobra prepihal.

   Mraz Vuhogriz se je potikal po mestu in nagajal ljudem. Peka, ki se je po napornem nočnem delu odpravil domov, je grizel v lica in nos. V ušesa ga ni mogel, ker je nosil kapo. Gospe Jelenove, ki je  že navsezgodaj sprehajala kužka, tudi ni mogel, saj je na glavi nosila toplo kučmo. Na psičkova uhlja se niti spravil ni, kajti pokrita sta bila s toplim kožuhom.

   Je pa zato s toliko večjim veseljem v ušesa grizel starega stražmojstra Miho, ki je tega jutra ponosno stal na vogalu Grajske ulice. Kapa, ki jo je sicer imel na glavi, saj je bila del uniforme, ni prekrivala uhljev in Mraz se je s takšno silo zagrizel vanju, da sta bila čisto rdeča. Stražmojster Miha je pihal skozi nos in migal z brki, da bi ga pregnal, a Mraz Vuhogriz se je le še močneje zagrizel najprej v levo in nato še v desno uho.

   Stari vojak je cepetal na mestu in bil je že nemalo jezen, zato je rekel: „Zalega zimska, zakaj se ne odpraviš na hrib in tam v ušesa grizeš ovce? Kaj sploh počneš tukaj, pomlad je vendar že pred vrati?“

   Sam pri sebi je zamrmral: „Mar bi se javil za stražo v grajski dvorani, kjer bi lahko stal poleg zakurjenega kamina.“

   Mraz ni odgovoril, le še močneje je pritisnil, da je stražmojster tanko zapiskal skozi nos. Mencal je tam na vogalu Grajske ulice in s helebardo udarjal ob steno. A Mraz se ni ustrašil ostrega orožja. Še naprej je grizel in zbadal, da stražmojster svojih uhljev sploh ni več čutil.

   „Spravi se na koga drugega. Srečo imaš. Če ne bi bil neviden, bi te nemara kar s helebardo po glavi,“ je godel Miha.

   Vuhogriz se je tako močno  smejal, da sploh opazil ni, kdaj so se izza gradu prikradli prvi sončni žarki in se veselo zapodili po ulicah mesta. Družno so se spopadli z meglico, ki se je dvigovala z gladine reke in napadli tudi Mraz. Smeh mu je zmrznil na ustnicah, preveč močno so ga grizli v nos in ušesa. Pričel se je topiti in z zadnjimi močmi se je uspel zavleči v temno hladno klet gradu, kjer je običajno bival.

   Stražmojster Miha je zavihal brke, se zasmejal in priklonil Soncu, ki je s še večjim veseljem razlilo svoje žarke daleč naokrog.