Še preden je postal Gaj Julij, je Mini Flikiju bilo ime Nabu Konstantin. O pomenu imen lahko povprašate Wikija. Iz tega časa je tudi pričujoja zgodba. Pa sva s Karmen bila toliko neumna / nesigurna vase, da sva po mnenju o tem imenu spraševala družino in prijatelje. Njihov odziv je nemara jasen. Če ni, pa tudi prav.

Prijetno branje

   »Kako to misliš, kaj je sneg?« je glasno vprašal Peter, razredni razgrajač.

   »Peter, ne bodi nesramen!« ga je zgolj iz navade okarala učiteljica Ana, preden se je obrnila proti razredu in rekla: »Zanimivo. Mislim, da je skrajni čas, da spregovorimo o Afriki. Veste, tam daleč južno od nas leži ogromna celina, ki se ji reče Afrika in tam je vse leto tako zelo toplo, da nikoli ne zapade sneg. Razen na vrhove najvišjih gora.«

   Tretješolci so z odprtimi usti poslušali o celini, kjer živijo levi, nosorogi, sloni in noji in kjer nikoli ne sneži. Vsake toliko se je kateri izmed njih ozrl proti Nabuju, ki je sedel v prvi vrsti in mirno poslušal učiteljičino razlago.

   »… in zato Nabu še nikoli ni videl snega,« je zaključila le ta.

   » Res ne veš, kaj je sneg?« je vprašala Maja, ki je sedela levo od njega, on pa je samo skomignil z rameni in ni rekel ničesar.

   Z mamo sta se v mestece, ki je ležalo visoko v Alpah, priselila junija, ko je sneg ravno izginil tudi z najvišjih gorskih vrhov, ki so obkrožali dolino. Nabujev oče je bil rojen v tem mestu in je dolga leta delal kot svetovalec vlade neke daljne afriške dežele, kjer je tudi spoznal Nabujevo mamo. Pred letom dni se je oče vrnil v rojstni kraj in dogovorili so se, da mu junija sledita še mama in Nabu.

   »Najprej moram preurediti hišo in urediti vse potrebno glede papirjev,« je tedaj rekel oče. In res je minilo dobrega pol leta, preden je bilo vse urejeno.

   Nabu je tako prvič v življenju zapustil Afriko in se odpravil v daljno deželo na severu, kjer so vsi bili tako belopolti kot oče in kjer so hiše bile tako visoke, da so se dotikale neba. Oče mu je velikokrat pripovedoval o svojem rodnem kraju, o gorah in ljudeh, ki so živeli tam. Naučil ga je tudi svojega jezika, kajti z mamo sta ves čas vedela, da se bodo preselili v Evropo. Le o snegu mu oče ni nikoli pripovedoval. »Nobenega smisla nima,« je enkrat rekel mami. »Tako ali tako ne bo razumel, o čem govorim. Ga bo že videl na lastne oči.«

   In tako se je pripetilo, da je tistega jesenskega dne, ko so vrhove gora zakrivali temni oblaki, Nabu prvič slišal o snegu. Učiteljica je ravno brala pesmico o belih snežinkah, ki padajo z neba in ni si mogel kaj, da ne bi vprašal: »Kaj je to sneg?« in tako izzval Petrov hlastni odziv.

   Ko je učiteljica zaključila pripoved o Afriki, je do konca prebrala pesem, potem pa rekla: »In sedaj bo vsak izmed vas Nabuju narisal zimo in napisal tri povedi o tem, kaj je sneg!«

   Iz razreda se je slišalo nekaj vzklikov negodovanja, a še več navdušenih klicev.

   »To ni pravično!« je rekel Peter.

   »Kaj ni pravično?« ga je vprašala učiteljica.

   »Mi bomo risali sneg. In kaj bo počel Nabu?«

   »Nabu bo medtem narisal leva in opisal, kako sta ga z očetom videla v divjini,« je rekla učiteljica. »Zdaj pa na delo!«

   Risali so in pisali, da jih je bilo pravo veselje gledati. Nabu se je tako zatopil v spomine na srečanje z levom, da je na sneg in svojo osuplost popolnoma pozabil. Debelo uro je v učilnici vladal popoln mir. Celo učiteljica Ana, ki je ponavadi ves čas hodila gor in dol po razredu, je sedla za svojo mizo in prebirala knjižico otroških pesmi.

   Tišino je prekinil vzklik, ki začuda ni prišel od Petra, temveč od Maje.

   »Sneg!« je zavpila.

   »Sneg, ja,« so mrmrali drugi. »Sneg rišemo.«

   »Ne to! Sneg! Zunaj sneži!« In te besede so dosegle svoje. Vsi naenkrat so se ozrli skozi okna in resnično je zunaj močno naletavalo. Grozeči črni oblaki, ki so do jutra viseli nad dolino, so se očitno končno naveličali prenašati polne vreče, zato so jih odvezali in z neba stresali sneg. Tako močno je snežilo, da je bilo kot bi oblaki, ko so se enkrat odločili, da imajo dovolj, ves svoj tovor hoteli odvreči naenkrat.

   V razredu je takoj zavladal velik nered. Vsi so tulili en čez drugega in hiteli k oknom, da bi bolje videli prvo sneženje prihajajoče zime. Govorili so o sankanju po hribu sredi mesta, delanju snežakov, smučanju, kepanju in drsanju in v zmedi nihče ni opazil, da Nabu le nemo stoji ob oknu in z velikimi očmi gleda, kako se z neba vsipajo velike snežinke.

   Šele Peter, ki ga je sprva hotel le podražiti in je rekel: »Stari moj, to je sneg,« je opazil, da je nekaj narobe.

   »Kaj te muči?« je rekel ne neprijazno, kajti globoko v srcu je kljub razgrajaški naravi bil dober in pošten fant.

   »Zasulo nas bo,« je strahoma rekel Nabu. »Kako bom prišel domov?«

   »Nič ne skrbi, moj afriški prijatelj. Ne bo nas zasulo in ko se boš prvič spustil s sanmi po klancu, ti bo takoj postalo jasno, da je sneg precej zabavna reč,« ga je skušal pomiriti Peter.

   »Sanmi? Po klancu?« Nabu ni in ni mogel razumeti, o čem govori sošolec.

   »Boš videl. Lastnoročno te bom posadil na sani in te spustil navzdol. Nič ni lepšega od drvenja po hribu. Niti zasledovanje levov ne,« je na njegova vprašanja odgovoril Peter, medtem ko je Polonca dobila čudovito idejo, da bi lahko odprli okna in lovili snežinke.

   Bili so dobri otroci in so pustili Nabuju, da je stopil čisto do okna in ven stegnil obe roki. Ko ju je potegnil nazaj v učilnico, sta roki bili popolnoma beli, Nabu pa nasmejan.

   »To je torej sneg?« je rekel.

   »To je sneg,« mu je pritrdila učiteljica Ana.

   In že popoldne, ko se je sneženje nekoliko uneslo, se je na hribu sredi mesta med množico otrok s sankami dalo videti tudi črn obraz, ki ga je krasil ogromen nasmešek, ko je drvel po zasneženem klancu.

   Na veselje Nabuja in tudi na veselje vseh ostalih otrok je tista zima bila dolga in polna snega, rdečih ličk, snežakov in kepanja.