Nikoli ne bom pozabil prizora iz filma Splitting heirs, ko Rick Monaris v vlogi ameriškega dediča Henrya Bullocka dobi klic iz porodnišnice, se obrne proti veseli družbi puba in reče: »It's a baby.«, preden v usta vtakne nesramno debelo cigaro. Vsi navzoči, nemalo opiti, samo zakličejo: »Juhej«, se neumno spogledajo, skomignejo z rameni in pijejo naprej.

Torej. Tudi jaz sem dolžan osvetliti skrivnost bitja, ki bo Gaja Julija klicalo brat. Še prej pa premor za oglase.

Ali bolje, premor za avanturistično vožnjo čez poledenelo in zasneženo Korensko sedlo.

Sneg je hitel padati, kot bi želel nadomestiti vse tiste izgubljene dni, ko je nebo nad Alpami le sem ter tja preplaval kakšen osamljen in betežen oblaček. Z neba so na Beljak naletavali ogromni kosmi in ulice so bile hitro pobeljene s snegom. Moje navdušenje je kalila zgolj zaskrbljenost, kako bova prišla domov. Pot vendar vodi čez Karavanke in enkrat smo se že bili prisiljeni obrniti čisto na vrhu, saj so na zelo podoben dan pametni vozniki avtomobilov popolnoma zaprli cesto in ni šlo ne naprej ne nazaj. Ker sva tokrat bila s terencem, je moja zaskrbljenost bila nekoliko milejša. Poleg tega sva nekaj minut nazaj izvedela, katerega spola je detece, ki tako veselo plava v mamičinem trebuščku. Zgodilo se je nekako natančno takole: Zdravnik specialist, ki je s pomočjo ultrazvoka pregledoval organe malega bitjeca, je nekje na sredini pregleda vprašal, česa si želiva. Povedala sva mu in ko se je dete končno obrnilo v pravi položaj, je rekel: »Vajina želja se je izpolnila.« Seveda sva bila oba vesela in sva le napol poslušala strokovno predavanje o tem, kam teče kri iz levega prekata srca in zakaj je temu tako. Mojo pozornost je pritegnil le še podatek, da ima dete v tej starosti podplat tako dolg kot meča. Kar hecen podatek, kajne. Videla sva tudi, da je profil deteta popolnoma enak Gajevemu.

Ko bi takrat le vedel, kaj naju čaka na poti nazaj proti domu.

Že ko sem zapeljal s parkirišča, je avto zaneslo in takoj sem prestavil v pogon na štiri kolesa. Tako je šlo lažje in Džimi, kot ljubeče kličemo mali avtoček, se je peljal, kot da snega sploh bilo ne bi. Vse do tistega dolgega strmega klanca, ki ga poznate vsi, ki ste že kdaj šli preko Korenskega sedla. Italijani prisegajo na serpentine, Avstrijci pa na strme klance. Tako to je in nihče jih ne bo spremenil. Pod klancem je prometni znak, ki poziva voznike, naj v zimskih razmerah na kolesa nataknejo verige. Spodaj piše, da to ne velja za osebna vozila s pogonom na štiri kolesa. Še dobro. Verig tako nimam, zato bi jih bilo nekoliko nenavadno natikati. Sprva je šlo kar v redu, nato pa je avto pričelo zanašati, kolesa so se vrtela v prazno in uporabiti sem moral posebno orožje terenskih vozil: reduktor. S pomočjo tega dodatnega prenosa moči je avto s prvo prestavo komaj lezel v klanec, tako zelo ledeno je bilo. Počasi, počasi smo se le prebili na vrh. Naprej je šlo kot po maslu, vse dokler ni prišel tisti zoprni ovinek tik pred vrhom prelaza in glej ga zlomka, sredi njega je obtičal ogromni Audi Q7, tako da sem se pri vratolomni hitrosti 6,7 kilometrov na uro komaj izognil trčenju. Nekako sem le uspel dovolj hitro reagirati, a kaj ko je avto pričelo zanašati po cestišču le nekaj metrov pod vrhom. K sreči so Japonci mislili tudi na takšne dogodke in nekako se je mali junak le izkopal iz težav in vrh je bil osvojen, pot proti domu pa prosta.

Torej, če se vrnemo nazaj k vprašanju spola. Fantek ali punčka? Punčka ali fantek? Pa saj ni važno kaj je, samo da je fant zdrav. Tudi če je punčka.

Iskreno se opravičujem vsem, ki nestrpno čakate to informacijo in niste nič krivi. Predzadnji blog je imel ogromno bralcev in upam, da si s tem vprašanjem niste preveč belili glave.

Dejstvo je namreč sledeče: NE POVEM.

Zato pa zbiram stave. V tem trenutku je razmerje 5 proti 1 v korist fantku, možnost pa je polovična. Stavite lahko karkoli, samo da ni denar.

Še insajderski namig.: podobno idejo sva imela že pri Gaju, a se Karmen nikakor ni mogla zadržati in je spol izdala že dolgo pred rojstvom. Zato (če je radovednost prehuda) vprašajte kar njo.

Izdam vam lahko le še nekaj: Ime je že izbrano in je čudovito. Zdaj pa moram počasi oditi. Včeraj se je namreč prijateljema Nataliji in Primožu rodila mala Manca in danes bomo z njenim atijem nazdravili njej v čast.