Voda reke Završnice je tudi v toplih poletnih dneh vse prej kot prijetna za kopanje. Razen če ste Norvežan ali pingvin. Niti v jezu, ki se razteza za pregrado hidroelektrarne se ne segreje bistveno. Umetno jezero je precej majhno, zato vrhnji sloj vode vendarle pridobi stopinjo ali dve in ponuja osvežitev tistim najbolj pogumnim. A pozor,  ne stegujte nog proti dnu, saj je voda že pol metra od gladine ledeno mrzla tudi poleti. Nekako tako kot pri Bohinjskem jezeru, le še bolj skrajno.

Vseeno je okolica jezerca tako romantična, da nežnim dušam ponuja obilico čudovitih kotičkov. Tisti malo manj nežni in po naravi aktivnejši se seveda vedno lahko zabavajo tudi z metanjem kamnov v vodo in opazovanjem kolobarjev, ki ob tem nastanejo na njeni gladini. Tisti najbolj pogumni, neustrašni, da ne rečem nespametni, pa se seveda lahko že na dverih pomladi poženejo v vodo. A prihranimo to za konec. Naloga kronista je namreč natančno določena; dogodke je potrebno opisati v pravilnem časovnem zaporedju od začetka do konca.

Vse skupaj se je začelo že v petek, ko smo s Karmen svojega malega Gaja Julija, ponekod poznanega tudi kot Mini Fliki, Ana in Peter pa svojo Saro, odpeljali na poskusen ogled waldorfskega vrtca v Radovljici. Vzdušje je bilo sproščeno in vzgojiteljice so se trudile v utrujeno petkovo popoldne vnesti nekaj pravljičnosti. Pripravile so hrano, zanimive igre in nekako pustile otrokom, da sami najdejo dejavnosti, ki jih zanimajo. In tako je Karmen hitro imela v rokah piškot, Gaj pa kladivo, s katerim je tolkel kar po tleh, dokler mu niso prinesli klade, ki so jo pred njim očitno obdelali že drugi. Gaj (kot si lahko mislite) si klade niti ogledal ni in je še naprej tolkel po tleh. Vmes se je za kladivo zravsal z veliko večjo punčko in zmagal. Ko se je zanj zravsal še z menoj, je bila zmaga na moji strani in z največjo vnemo se je lotil kuhanja v priročni ikeini kuhinji za otroke.

Medtem je Sara letala naokrog in pretaknila vsak kotiček in kaj kmalu je postalo očitno, da se odlično zabavata tudi brez pomoči svojih atijev, zato sva s Petrom odšla dve nadstropji nižje, kjer sva si v barsko navdihnjeni ustanovi privoščila pivo. A glej ga zlomka, Peter ni prišel niti do polovice svojega uniona, medtem ko sem jaz ravno načel tretjo četrtino svojega zlatoroga, ko se je oglasil telefon: Karmen. Ni bilo dolgo in klicu so že sledili Sara, Ana, Karmen in Gaj Julij (ne nujno v tem vrstnem redu).

»Tole pa ni za ta dva divjaka,« je njihov predčasni pobeg, ki je zmotil z okusom po hmelju prepojeno popoldansko idilo, razložila Karmen. Namesto rajanja v vrtcu smo zato odšli do barsko obarvane ustanove, ki je bolj prijazna do družin, saj premore zunanje igrišče za malčke. V glavnem, preden začnem razlagati, kako smo se peljali domov in kaj sem jedel za večerjo: dogovorili smo se, da se v soboto dopoldne dobimo v Završnici, si ogledamo medvede in se sprehodimo ob jezercu.

In tako se v soboto zjutraj znajdemo pred še eno ustanovo, ki ni navdušena le nad barsko dejavnostjo, temveč tudi gostinsko. Ob gostilni je velika ograda, kjer bivata dva medveda. Ker smo mi trije tja prišli prvi, sva Gaja kar takoj peljala na ogled ogromnih mrcin in kot pravi junak se je, ko je medved pritekel do dela ograde, kjer smo stali, obrnil in zbežal v mamičino naročje. Svojemu sinu v bran in njegovi hrabrosti na čast moram kar takoj dodati, da se je ob prihodu Sare vrnil tudi Gajev pogum in srčno je skozi dvojno ograjo skušal pobožati medveda po smrčku. Le majhnosti prstkov in pozornosti mamice se mora zahvaliti za zamujeno priložnost, ko bi Saro lahko še bolj očaral. Je pa zato vsekakor hrabro po smrčku pobožal prijaznega kokeršpanjela in s tem dokazal svojo srčnost.

Medvedi so bili ogledani, kava popita, mi pa na poti proti na začetku omenjenemu jezercu. In naša zgodba se kakor bumerang vrne proti začetku. Odprto ostaja le še vprašanje, kdo je tisti, ki je odprl kopalno sezono v Završnici, kako je prišel na idejo in kakšen je bil izid sicer pogumnega a vseeno rahlo prismuknjeno neumnega skoka v vodo.

Da bi zadeva bila malo bolj napeta, bomo najprej izvedeli, kdo je ostal suh. Karmen si ni zmočila niti čevljev, Ana tudi ne, za Petra nisem prepričan, a tudi on je ostal večinoma suh, Sara si je v najboljšem primeru zmočila le prste, ko je z brežine jemala kamne in jih metala v vodo. Pozorni bralci ste opazili, da sva za skok v vodo ostala le še dva kandidata (ostale obiskovalce jezerca bomo v tem primeru kar zanemarili, saj niso ne vem kako pomembni). Kdo je torej tisti, ki je bil najbolj pogumen: Fliki ali Mini Fliki?

Kar lepo počasi. Mokra sva namreč bila oba. Ob metanju kamnov v vodo sta se zmočili dve nogi in ena nogica. Mokre so bile tudi dve roki in dve rokici, saj so se najlepši kamni skrivali tik pod gladino vode. A ostali deli ta velikega Flikija so ostali sorazmerno suhi, saj je svoj zimski skok v vaško korito doživel in preživel že pred davnimi leti. Ostane torej le še hrabri, a nesrečni Gaj Julij.

Da ne bo pomote,  skok ali bolje rečeno padec je bil prej nesreča kot načrtno dejanje. Fantek se je pač tako nesrečno zapodil ob robu vode, da se je spotaknil sam ob sebe in čmoknil v vodo. Rezultat so bila mokra oblačila in sorazmerno hitra evakuacija območja. In tako je fantek brž sedel golih nog v toplem avtu, ki ga je vozil suhim oblačilom naproti.

Upam, da je s svojim nesrečnim pripetljajem vsaj očaral Saro.

Za tiste bolj zaskrbljene med vami: voda je bila plitva, padec vanjo pa očitno ni pustil večjih posledic, saj naš mali fantek že pol ure kriči po kuhinji, ker mu je mami pri jogurtu v roko po pomoti dala veliko žlico namesto male.