Pred vami je zapis, datiran z 10. februarjem 2009. Karmen je bila noseča z Gajem Julijem in tistega dne sva bila v Beljaku na pregledu organov. Izsek iz nekega drugega časa, če se komu da brati.

   Beljaška bolnišnica je ogromna. Zavzema celotno ulico v neposredni bližini starega mestnega jedra na levi strani Drave. Beljak po velemestnem vrvežu Dunaja deluje sveže , malomeščansko in navdušeno. Ljudje imajo bolj prijazne obraze, vidi se, da živijo v svetu, kjer se sosed pogovarja s sosedom in kjer prijateljstvo nekaj velja. V svetu, kjer slabo voljo odpihne svež veter s Karavank ali Dobrača. Beljak mi je vedno bil pri srcu, prijeten je predvsem glavni trg starega mesta. Zaprt je za promet in tam se vedno kaj dogaja. Časi sobotnih nakupov v tem mestu so mimo. Danes vse, kar si želiš, dobiš tudi v Sloveniji. Marsikaj celo ceneje. V mojem otroštvu je bilo drugače. Pri nas ni bilo kave, margarine, otroške hrane in še marsičesa, zato so bila mesečna nakupovalna romanja v Avstrijo in Italijo nekaj vsakdanjega. Dobro se spominjam, kako ogromne so bile trgovine, kako bogato založene in osvetljene. Drug svet. Po tistem, ko je tudi Slovenija pohitela z graditvijo trgovskih centrov na robu mest, polnih raznoraznih trgovin, veletrgovin in trgovinic, podobni centri v Beljaku delujejo utrujeno, zmečkano in precej podeželsko.

   Ljudje na Jesenicah so razvajeni. Bolnišnico imajo pred vrati, prav tako zdravstveni dom, porodnišnico in razne specialistične ambulante. Zato je Karmen bila deležna številnih začudenih vprašanj: „V Beljaku boš rodila? Kaj, če se bo mudilo? Sploh veš, kako daleč je to? In potem? Ko bo otrok bolan? Ga boš za vsak kašelj vlekla v Avstrijo?“

   Tudi v Sloveniji nimajo vsi take sreče, da bi porodnišnico ali pediatra imeli pred nosom. Maja ima z Bohinjske Bistrice časovno popolnoma isto kot Karmen s Koroške Bele do Beljaka, zato me ne skrbi preveč. Skozi Karavanški tunel (vsaj tisti mesec v letu, ko zaradi popravil ni polovično zaprt) je do Beljaka slabe pol ure. Če se ne motim, porod običajno traja dlje.

   Pred tednom je Karmen na svetovnem spletu pregledovala strani različnih porodnišnic in tudi sam moram priznati, da mi je bila beljaška najbolj všeč. Šli so celo tako daleč, da so celotno vsebino strani prevedli v slovenščino, italijanščino in angleščino. V predstavitvi porodniškega oddelka so zapisali, da je po številu rojstev prvi na Koroškem in da so znani predvsem po humani oskrbi nosečnic med porodom in po njem. Če citiram kar njihovo stran: „Pri naši porodniški pomoči se osredotočamo na geslo „družinsko usmerjeno rojstvo z največjo varnostjo“. Porodniške sobe so individualno opremljene. Vsaka soba ima enoto z odprtim tušem, kopalno kadjo in straniščem, opremljenim z udobnim stolom za sprostitev za bodoče očete ali osebo, ki ji nosečnica zaupa, gimnastično žogo, porodnim stolom, aroma masažnimi kamni in veliko druge opreme; tako družinam zagotavljamo intimno vzdušje.“

   Priznam, nekoliko nerodno so zapisali. Verjetno tisti udobni stol stoji v sobi, ne na stranišču.

   Nudijo tudi možnost poroda v vodi, nad katerim se Karmen močno navdušuje. Ob ogledu fotografij porodnih sob in sob za nego sem se tudi sam takoj navdušil nad to porodnišnico. Vse skupaj je bolj podobno sobam v hotelih s petimi zvezdicami, kot bolnišničnim sobam. Nikjer ni sledu o tisti zeleni barvi, ki jo tako radi uporabljajo in naj bi delovala pomirjujoče, čeprav bolj spominja na bruhanje. Sobe so zračne, svetle in moderno opremljene.

   Prejšnji teden, ko se je Karmen dogovorila za termin, je domov prišla močno navdušena: „Vsi, s katerimi sem govorila, so bili zelo prijazni. Čisto nekaj drugega kot tukaj, na Dunaju.“

   Tistega večera sva se pogovarjala o razliki med porodom v veliki kliniki ali majhni bolnišnici. Tako na Dunaju kot v Ljubljani imajo veliko število porodov in ker gre za tekoči trak si osebje ne more in najbrž niti noče vzeti časa za bolj osebno obravnavo. V manjših porodnišnicah pa si lahko za vsako nosečnico vzamejo veliko časa in zato je tudi porod v takšni ustanovi verjetno veliko bolj prijeten. Še dobro, da sva se odločila še pred porodom preseliti na jug.

   Edino carski rez naju nekoliko skrbi. V Avstriji imajo navado kaj hitro poseči po nožu. Tudi če porod poteka tako, kot je treba. Nosečnici je treba le migniti z mezinčkom, že ima zdravnik skalpel v eni in dojenčka v drugi roki. Ker nisva ravno pristaša takšnega poroda, ki je skrajno naporen tako za mamico kot za otroka, naju je nekoliko strah, da ne bo kateri od porodničarjev prišel v porodno sobo z nožem v roki, ker se mu bo mogoče mudilo na pivo.

   Porodnišnici oddelek je v petem nadstropju bolnišnice, do katerega te pripeljejo moderna dvigala. Z oken se odpira čudovit razgled na severno stran Karavank, ki mi deluje eksotično in tuje. Prisojna pobočja te gorske verige, ki sem jih vajen, so prijazna, poraščena s travo in ravno prav strma, da ponujajo možnosti prijetnega pohajkovanja. Severna pobočja, ki se dvigajo nad Koroško pa so skalnata, strma in prepadna. Kot bi gledal druge gore.

   V čakalnici je sedelo nekaj mladih (vidno) nosečih deklet. Med njimi je bil celo en možakar. Ena od nosečnic je bila že preko roka in je čakala na pregled. Nestrpno in z zamaknjenim nasmeškom na ustnicah se je sprehaja sem ter tja, medtem ko je roki imela sklenjeni pod velikim in nedvomno neudobno težkim trebuhom. Medtem, ko je Karmen pri sprejemnem okencu urejala vse potrebno, sem si sam ogledal razstavo slik, ki so prikazovale bolnišnice v Romuniji, Indiji, Gvatemali in na Kitajskem. Fotografije so bile opremljene s kratkimi dnevniškimi zapisi avtorice in začuden sem bral, kakšne ogromne razlike v bolnišnični oskrbi obstajajo na svetu. Seveda se teh razlik zavedam in vem, da imamo v teh krajih strašno srečo. Kljub temu, da se že deset_letje trudijo uničiti slovensko zdravstvo, je še vedno presneto dobro urejeno. Tako sem lahko bral, da v Romuniji bolnišnice v devetdeset_ih letih prejšnjega stoletja niso imele gretja. Bolniki so zato v posteljah ležali oblečeni v debele puloverje. Na Kitajskem zdravstvo kljub komunizmu ni brezplačno. Brez doplačila so na voljo le zeliščna zdravila, ki jih pripravljajo v bolnišničnih lekarnah. Vsa tuja, farmacevtska zdravila, dobiš le proti visokemu doplačilu. Ker je potrebno plačati tudi hrano, jo bolnikom večinoma nosijo sorodniki. Na Kitajskem je široko razširjena tudi akupunktura in na splošno različne oblike tako imenovane komplementarne medicine, ki se je na zahodu zdravniki tako zelo otepajo. Indijske bolnišnice so bolj podobne ubožnicam. Kljub temu so bolniki deležni prijazne oskrbe in (kar je za Indijo nasploh značilno) brezplačne hrane. Zdravstvo v Gvatemali (resda na precej nizkem nivoju) je popolnoma brezplačno. S pomočjo patronažne službe in osveščanja ljudi jim je uspelo močno znižati smrtnost otrok in to s sorazmerno malo stroški.

   Če dobro premisliš, je zdravstvo v zahodnem svetu (pre)drago zaradi diktature farmacevtskih družb, izdelovalcev medicinske opreme in vseh ostalih (vampirjev) ki se redijo na račun našega zdravja. In medtem, ko oskrba bolnika v Evropi ali ZDA stane več deset___ (tudi več sto) tisoč evrov, v revnih deželah Afrike otroci umirajo, ker nimajo dostopa do različnih cepiv, ki vendarle stanejo komaj kak dolar ali dva. Zanimivo, kako relativno gledamo na vrednost človeškega življenja.

   Med razmišljanjem me je zmotila Karmen: „Sto evrov stane ta pregled. Jezna sem na svojega ginekologa. Lahko bi mi povedal, da je ta storitev samoplačniška. Poleg tega bi jo lahko opravila tudi na Dunaju.“

   „Ne skrbi. Zdaj sva tukaj. Opraviva, kar je treba, pa je. Sva vsaj imela podaljšan vikend na Gorenjskem.“

   Komaj sva se dobro usedla, že se je iz zvočnikov zaslišalo pravi priimek in odhitela sva v sobo, polno aparatur, kjer naju je s stiskom roke pozdravil prijazen bradat zdravnik. Karmen se je udobno namestila na posteljo, jaz pa sem sedel poleg nje na majhno stolico.

   Zdravnik je očitno prihajal iz Nemčije. Njegova nemščina je bila namreč tako lepa, da sem ga celo jaz vse razumel. Pri Avstrijcih včasih ne vem niti, kateri jezik govorijo, kaj šele da bi jih razumel. Karmen je odkrila trebušček, namazal jo je z nekakšnim gelom in v roke prijel nekakšno pištolo, s katero je drsel po trebuhu. Okrog nas so bili razporejeni trije računalniški monitorji. Prvi je bil del velike naprave, s katero je upravljal in na tega je zrl on. Drugi je bil postavljen ob vznožju postelje in namenjen mamici in spremljevalcu, zato sva vanj zrla midva. Tretji pa se je nahajal na delovnem pultu levo od zdravnika in je bil namenjen ogledu podrobnih slik, ki jih je sproti pošiljal nanj.

   Gel je kar s pištolo razmazal po celem trebuhu in kmalu se je začelo. Neverjetno, kako zelo je tehnologija napredovala. Medtem, ko so nas naši starši prvič videli šele tik po rojstvu (vsaj mame, očetje nekoliko kasneje), danes lahko vidiš podrobno sliko svojega otroka že na polovici nosečnosti. Najbolj me je presenetila slika srčnih prekatov, ki je bila na ultrazvoku zelo dobro vidna. Pregled je trajal približno tir četrt ure in v tem času je zdravnik pregledal vse pomembne organe, možgane, obraz, roki, nogi in prstke. Poslušal je bitje srca, meril pretok krvi skozi popkovino in podrobno premeril vse, od velikosti možganov, do dolžine rok in nog. Tudi premer trebušne votline je premeril in prav tako razdaljo med očmi.

   „Sicer ne morem tega trditi stoodstotno,“ je rekel. „Otrok je popolnoma zdrav in normalno razvit. Trenutno tehta tristo dvainšestdeset_ gramov in je neverjetno živahen.“

   In res se je mali med pregledom tako močno zvijal in premikal, da mu je komaj uspelo v polnosti opraviti pregled. Nekaj časa ga je moral močno pritiskati in gnesti, da se je premaknil v pravi položaj za pregled ritke.

   „Spol že poznata?“ je vprašal zdravnik, ker je ravno pregledoval tisti del telesa, ki priča o tem, ali je dojenček fantek ali punčka.

   „Fantek je,“ je rekla Karmen.

   Zdravnik si je zadevo še sam ogledal in nato rekel med smehom: „Ali to ali pa ima zelo velik klitoris.“

   Po koncu pregleda sva dobila še slikico za album in nekaj napotkov glede samega poroda, ki so se nekoliko razločevali od napotkov Karmeninega ginekologa, ki nasploh deluje precej neresno.

   Dogajanje v tisti sobi se mi je zdelo čarobno. Prvič sem se počutil resnično povezanega s svojim bodočim sinom. Karmen pravi, da jo že nekaj časa brca. „Kot bi me nekdo od znotraj žgečkal,“ opisuje občutek. Verjetno bo trajalo še nekaj časa, preden bom te brce čutil tudi sam.

   Baje otrok že dobro razloči, ali trebušček gladi mami ali ati in se na dotik obeh odziva različno. To vedoč se z njim počutim še bolj povezanega, čeprav priznam, da še nisem dobro dojel, kaj se dogaja.

    Nad pregledom sva bila tako zelo navdušena, da je pot proti Dunaju minila kot bi mignil in že popoldne sva se znašla v dolgočasnem mestnem vsakdanu, polnem sivega neba in sivih obrazov. Še dobro, da je Karmen naokrog skakala oblečena v Majine hlače na naramnice. V njih je kot kakšen majhen delavec in ne morem si pomagati, da se ne bi smejal, vsakokrat ko jo zagledam.